Najina doživeta Japonska

Dežela vzhajajočega sonca. Japonska.

Če sva decembra raziskovala edinstveno Indijo, sva si prav tako že zelo dolgo želela doživeti njeno nasprotje, čudovito Japonsko.

Pravijo, da Japonske ne obiščeš. Japonsko doživiš. In ne bi se mogla bolj strinjati s tem. To je bil tudi najin plan, doživeti jo v polnosti. Kulturno, kulinarično in tudi globlje, duhovno.

Japonska ni samo običajno potovanje. Je pravo doživetje za oči, za razvajanje brbončic, za pobožat dušo. Je kontrast med vrvežem množice in tišino templjev. Lepota tradicije, norost tehnologije. Čarobnost zen vrtov. Vonj kadil v templjih. Hitrost shinkansena. Mravljišče milijonskih mest in hkrati sproščanje v onsenih. Red, natančnost in ravnovesje. Spoštovanje vsega in vseh. Predsem pa tradicije in zgodovine. In čistoča povsod, smeti nikjer, košev pa tudi ne 😊 Neverjeten vtis pusti potovanje po Japonski. Toliko kontrastov, kot sva jih doživela tu, ne vem, če sva jih že kje drugje. In Japonci so neverjetno prijazni, spoštljivi in natančni.

Začela sva kje drugje kot v Tokyu. Neonski Tokyo. Mravljišče milijonske prestolnice naju je po svoje kar prevzelo. Hrana je bila izvrstna, vajb prav tako. Obisk tržnic obvezen. In navkljub milijonom ljudi, se tudi tu najdejo tihi, mirni kotički. Svetišča, templji, zen vrtovi, vonj kadil, zvok vode, prerokbe omikuji…In na soboto tudi lokalne, tradicionalne poroke ob svetišču Meiji Jingu.

Po Tokyu sva teden dni raziskovala Osako, Naro, največ časa, kar 4 dni, pa sva namenila Kyotu. Nisva prišla samo odkljukat znamenitosti, ampak Japonsko doživeti na vseh nivojih. Tea ceremony, Geisha experience, Philosopher’s path, templji, gradovi, paviljoni in najlepši zen vrtovi. In kakšna hrana, mama mia, noro dobr. V Kyoto sem se zaljubila. In dnevi preživeti ter doživeti v njem, mi bodo za vedno ostali v spominu.

Odpravila sva se še na izlet do čudovitega gradu Himeji in v Kobe, na Kobe beef experience. Kjer kuhar pred teboj na vroči plošči ustvarja gurmanski presežek. Najboljši (kobe) steak najinega življenja. V prvem delu potovanja sva tako raziskovala Tokyo, Osako, Naro in čudoviti Kyoto z okolico. Vse z javnimi prevozi. Shinkansen, navadni vlak, metro, avtobusi. Hitro, učinkovito in, razen Shinkansena, poceni.

In čeprav sva že v prvem delu doživela res veliko, je bila to v resnici šele polovica najine poti.

V drugi polovici potepanja sva za 10 dni najela avto in to se je izkazalo za super odločitev. Svoboda na poti, doživetje drugačne Japonske in obisk kotičkov, ki bi bili drugače težje dosegljivi. Če ne bi pokukala izven mest, sploh ne bi videla, kako zelena je Japonska. Koliko čudovite narave ima. In pitno vodo. Malo sva se lovila z vožnjo po levi in njihovimi omejitvami, plačevala drage cestine, a v zameno dobila rent a car noro poceni (30 eur na dan).

Pot naju je najprej vodila ob jezero Kawaguchi, kjer sva čakala, da se prikaže izza oblakov, veličastni Mount Fuji. Dva dni sva gledala v nebo. Bo al ne bo? Ni kazalo dobr. Ampak na srečo sva imela čas. In se je prikazal v vsej svoji lepoti. Gospod Fuji. Mount Fuji. Sveta gora Japoncev. Budistični menihi so vzpon na Fuji razumeli kot duhovno romanje in pot k razsvetljenju. Most med nebom in zemljo. V tradicionalnem šintoizmu velja Fuji za prebivališče božanstev. S svojo skoraj popolno stožčasto obliko pa je simbol lepote, harmonije in moči narave.

Pot sva nadaljevala proti goratemu severu. Do olimpijskega Nagana in k opicam v Snow monkey park, sedaj brez snega seveda 😊. Sledil je čudoviti Matsumoto castle in nočitev v tradicionalnem ryokanu v Takayami. Razvajanje v onsenu, lokalna hrana in spanje na futonu. Kakšno noro doživetje. Raziskovala sva tradicionalne vasice, od katerih nama je bila najlepša Ainokura. V Kanazawi sva poizkusila sladoled z zlatimi listeči, južno od nje pa izkusila mir in tišino budističnega samostana Eiheiji. Meditirala sva z menihi v Koyasanu, se sprehajala po mističnem pokopališču Okunoin in našla najlepši slap na Japonskem, Nachi, ob fotogeničnem templju Kumano Nachi Taisha. In za piko na i sva obiskala še potapljačice Ama, ki so nama spekle izvrstno kosilo, ki so ga pred tem same iztavhale. Vsaka jim čast

Na temle najinem potovanju po Japonski sva doživela res veliko noro lepih, zanimivih in nenavadnih stvari. Najbolj pa se naju je dotaknil resnično mistični Koyasan. Je eden najbolj svetih in duhovno pomembnih krajev na Japonskem. Leži južno od Osake, na sveti gori Koya in je središče šole šingonskega budizma. Celotno naselje je pravzaprav velik verski kompleks z več kot 100 templji. Spanje v templju pri budističnih menihih in sodelovanje pri obredih, jutranji ceremoniji, meditaciji, molitvi….je zelo lepo in posebno doživetje. In za piko na i, še mistični in skrivnostni Okunoin. Največje pokopališče na Japonskem v središču katerega leži mavzolej budističnega mojstra Kukaja, ustanovitelja šingon budizma. Sprehajanje med nagrobniki, preraslimi z mahom, tišina, jutranje meglice, sveti simboli….nora izkušnja, ki jo težko opišem z besedami.

Zelo posebna je bila tale najina Japonska. Posebna zato, ker sva zavila tudi izven najbolj uhojenih turističnih poti. Posebna zato, ker sva se tudi ustavila in prisluhnila tradiciji, zgodovini in ljudem. Toliko neverjetnih doživetij, spoznavanja drugačne kulture, kulinaričnih presežkov in lepot narave. Za piko na i pa še duhovna nota, ki je dala potovanju poseben čar.

Rabila bova čas, da se vse usede.

Arigato Japonska.

You are awesome 😊