Zakaj potujemo?

Radi potujemo in se potepamo. Predvsem zato, ker nam je lepo. Ker smo radi skupaj. Ker nam potovanje da širino, ker tako spoznavamo vsa lepote in čudesa narave in tistega višjega, ki je vse to ustvaril. Ker se radi sprehodimo iz cone udobja in domačega doma, saj nam to da priložnost spoznati še kaj drugega kot samo tisto, kar na prvi pogled mislimo, da obstaja. Ker smo radovedni. Ker radi uživamo v lepi naravi, dobri hrani drugačnih okusov, pogledih ljudi drugačne barve kože in prizorih nenavadnih živali. Ker se radi učimo, saj potovanja so ena sama bogata učna ura. Ker tako dobimo občutek majhnosti in ponižnosti. Mogočnosti in sposobnost prilagajanja.

In ja, velikokrat ni lahko in velikokrat se vprašamo – le kaj nam je tega treba? A tisto kar ostane je vredno. Vedno.

Vse bolj se zavedamo, da je treba potovati počasi in da je včasih manj več. Da ni samo vprašanje koliko videti, ampak koliko začutiti, koliko v globini spoznati. Poleg očitne širine ti potovanje lahko da tudi globino, ampak samo, če se ustaviš in si dovoliš umiriti.

Radi potujemo sami, brez turističnih agencij. Prvič zato, ker je veliko, veliko ceneje…drugič zato, ker uživamo v svobodi načrtovanja, potovanja, gibanja in spoznavanja. Ker hitrost, ki ustreza nam, morda ne ustreza nekomu drugemu. Ker pol dneva preživetega na tržnici z začimbami ali pol dneva plezanja po nenavadnih drevesih ali zgolj pol dneva preživetega na sončku ob lepem morju, dobrem sladoledu, pašti in odličnem kapučinu….po vsej verjetnosti ni v scenariju nobene potovalne agencije. Še manj kakšen nenavadni ovinek, ki ga je velikokrat treba narediti za dobro fotografijo.

Rdeča nit našega potovanja je narava. Tudi kakšno mesto vskoči vmes, a narava nas res vedno znova navduši in hkrati prisili, da se umirimo, zadihamo in začutimo. Da smo majhni in usklajeni – s samim sabo in tistim, kar nas obdaja.

Ko potujem, sem neskončno hvaležna. Hvaležna zato, da lahko potujem in hvaležna zato, ker vidim vse lepote in ker vidim tudi, kako lepa je Slovenija in kako lepo je živeti tu, kjer živimo. Ker vse bolj cenim tisto, kar mi je dano. Vse manj jamram in se pritožujem. Ker ko enkrat znaš preusmeriti pozornost samo od svojega ozkega okvira življenja, potem je življenje lažje. Doma ali po svetu.

Menim, da bi lahko vsaka povprečna družina potovala veliko in še več. Seveda, če bi tako želela. Tu denar ni ovira. Je samo stvar prioritete, vrednot, namere , odločitve in delovanja. Mogoče v zameno za nov avto, telefon ali računalnik, blagovne znamke in statusne simbole….ampak da se, z vizijo, načrtovanjem, usmerjanjem pozornosti in na koncu, tudi s prepuščanjem.

Naša želja je še veliko počasnih potovanj, veliko spoznanj, veliko povezanosti, veliko hvaležnosti, veliko lepot in druženj.