Po poteh Svilene ceste: Uzbekistan in Tadžikistan

»Midva greva v Uzbekistan«.

»Kam gresta? Kje zavraga je Uzbekistan? Je tam sploh varno?«

To so bili prvi odzivi najinih bližnjih, ko sva jim povedala, kam potujeva za letošnje prvomajske praznike. Verjamem, da se nekomu, ki ne potuje veliko, zdi Uzbekistan res nenavadna izbira. A midva sva si že dolgo časa želela obiskati kakšnega od »stanov« in verjemite, da je Uzbekistan res izvrstna izbira.

Uzbekistan je ena ključnih držav zgodovinske Silk road, oziroma Svilene ceste – ogromne mreže trgovskih poti, ki je več kot tisoč let povezovala Kitajsko, Srednjo Azijo, Perzijo, Indijo, Arabski svet in Evropo. Geografsko Uzbekistan leži v samem srcu Srednje Azije. Karavane z blagom, idejami, religijami in tehnologijo so morale prečkati njegove puščave in oaze. Mesta kot so Samarkand, Bukhara in Khiva so postala izredno bogata kulturna in trgovska središča.

Svilena cesta pa ni bila samo trgovska pot. Bila je »internet« starega sveta. V Uzbekistanu se še danes čuti mešanica turških, perzijskih, mongolskih, arabskih, ruskih in kitajskih vplivov. In kljub temu, da je tesno vpet in prežet z zgodovino, pa je Uzbekistan infrastrukturno tudi zelo razvit, zato je potovanje po njem zelo enostavno. Med mesti se premikaš s hitrimi vlaki, po mestih pa z zelo poceni različico Uberja, z Yandexom.

Če bi ga želela opisati malo bolj poetično, bi rekla da je Uzbekistan čudovit, slikovit, čaroben in fotogeničen. Neverjetno enostaven za potovanje, popolnoma varen, čist, z ekstremno prijaznimi domačini. In z zelo ugodnimi cenami. To je bilo potovanje v osrčje Osrednje Azije, po poti Svilene ceste in v deželo starodavnih civilizacij. Med minarete, madrase, mošeje, mavzoleje in palače. Med čudovita, pravljična, slikovita mesta polna izjemne zgodovine. Dobesedno pravljica iz Tisoč in ene noči.

Raziskovala sva mesta: Tashkent, Samarkand in Bukharo.

Tashkent je glavno mesto Uzbekistana. Tu se prepleta starodavna kultura in novejši, modernejši utrip razvitega mesta. Ime Tashkent pomeni »kamnito mesto«. Ima zanimivo mešanico sovjetske arhitekture, islamske tradicije in moderne srednjeazijske kulture. Zelo pozitivno naju je presenetil, saj je zelo zelen, čist, varen, a hkrati se v njem čusti utrip starodavnih kultur in Svilene ceste.

Samarkand je bilo drugo mesto, ki sva ga obiskala. Popolnoma naju je očaral ter navdušil in že samo zaradi njega je vredno potovati v Uzbekistan. Velja za eno najstarejšh neprekinjeno naseljenih mest na svetu. V 14. stoletju ga je naredil za prestolnico Svilene poti osvajalec Timur, ki je želel ustvariti najlepše mesto na svetu in je zato s seboj pripeljal arhitekte, umetnike in učenjake iz celotne Azije. Najbolj znan del Samarkanda je znameniti trg Registan, s tremi ogromnimi madrasami, okrašenimi z modrimi mozaiki. Modre kupole Samarkanda so postale simbol Srednje Azije. Slikovito, čudovito, čarobno.

Bukhara je naslednje in zadnje mesto, ki sva ga obiskala. Stoletja je bila ena najpomembnejših islamskih učnih središč. Imenujejo jo mesto učenjakov. Imela je madrase, knjižnice, observatorije, verske šole in ogromne bazarje. Bila je ena glavnih postojank karavan med Kitajsko, Perzijo in Arabskim svetom. Mnogi zgodovinarji jo opisujejo kot »sveto mesto Srednje Azije«. Najbolj znan kompleks v mestu je Poi Kalyan, kjer stoji znameniti in impresiven Kalyan minaret. Sprehajanje in raziskovanje zibelke starih civilizacij je bile res čudovito in navdušujoče.

Najin drugi “stan”, ki sva ga obiskala na tokratnjem potepanju po osrednji Aziji pa je bil divji in gorat Tadžikistan. Z željo doživeti nekaj neokrnjene narave, brez katere pri nama očitno ne gre. Pa sva šla pokukat še malo čez mejo.

Odločila sva se, da zadnjo od znanih uzbekistanskih mest Svilene ceste, turistično Khivo, izpustiva. Namesto tega sva za dva dni z lokalnim vodičem obiskala odmaknjeno jezero Iskanderkul v Tadžikistanu. Jezero leži na 2200 metrov nadmorske višine in velja za najlepše jezero Tadžikistana. Obdano z visokimi gorami ponuja izjemne razglede. Ime jezera izhaja iz imena »Iskander«, kar pomeni Aleksander in besede »kul«, ki pomeni jezero. Nekatere legende pravijo, da je jezero ime dobilo po Aleksandru Velikem, ki je le tega obiskal med svojim pohodom iz Srednje Azije v Indijo. Jezero se nahaja v osupljivem gorovju Fann mountains, v severozahodnem delu države Tadžikistan. Bila sva navdušena nad prvinsko naravo, ki jezero obdaja. Na krajšem pohodu smo obiskali tudi slapove, ki naju vedno navdušijo. Pika na i pa je bilo spanje v gorski vasici nad jezerom, na višini skoraj 3000 m, kjer so naju pogostili domačini.

Na deset dnevnem potovanju sva tako obiskala večino najlepših kotičkov Svilene ceste Uzbekistana. Ja, če bi imela na voljo 14 dni, bi lahko obiskala še Khivo. Če sta Samarkand in Bukhara slovela po velikih imperijih, pa je bila Khiva bolj puščavska karavanska utrdba na zahodnem robu Uzbekistana. Pravijo ji tudi odprt muzej na prostem. Za razliko od monumentalnega Samarkanda in intelektualne Bukhare je bila Khiva predvsem obrambna oaza in utrjeno puščavsko mesto.

Potovanje v osrčje Srednje Azije je bilo za naju pravljično, slikovito in navdušujoče. Kljub temu, da sva prepotovala že res veliko sveta, pa so bili zakladi Svilene ceste Uzbekistana za naju nekaj povsem novega, drugačnega in izredno zanimivega. Če razmišljate, da bi tudi vi v prihodnosti želeli obiskati katerega od »stanov« vam svetujeva, da ne razmišljate predolgo. Ne bo vam žal.