

Naš izbor: najlepši kotički Lofotov
Lofoti so arhipelag otočkov na skrajnem severu Norveške, znotraj arktičnega kroga. Nekateri jim pravijo tudi arktični Karibi, skoraj vsi pa opisujejo njihove naravne lepote in jih uvrščajo med najlepše kotičke našega planeta.
Fotogenične gore s špičastimi vrhovi, pod njimi pa turkizni zalivi z belo mivko, ki resnično spominjajo na karibsko pravljico, s sicer malo manj toplim morjem, kot bi ga našli v tropskem raju. Dramatične in resnično dih jemajoče scene gora se za vsakim ovinkom prepletajo s slikovitimi zalivi in fjordi, ob katerih so, kot bi jih vzeli iz preveč kičaste pravljice, posejane mini noro fotogenične ribiške vasice s tradicionalnimi rdečimi in rumenimi hiškami. Na vse to pa lahko pogledamo tudi zviška. Pa na srečo ne samo z novodobno tehnologijo, ki se mu reče dron, ampak s krajšimi ali daljšimi vzponi na nore razgledne točke, ki velikokrat nudijo dobesedno »outofthisworld« sceno in sanjske razglede, ki se odpirajo pod nami.
Seveda je vse veliko lepše v sončnem vremenu, tu moramo imeti malo sreče. Sploh kadar se želimo podati na razgledne točke ali narediti kakšen pohod. Poti same po sebi sicer niso zahtevne, so pa strme in deževno vreme jih naredi precej spolzke in včasih tudi nevarne, zato pazljivo. S Petrom sva v devetih dneh naredila 6 pohodov, ki jih bom podrobno opisala v posebnem članku, sploh za tiste, ki bi radi Lofote doživeli tudi zviška. Pa ne v duhu, ampak dobesedno, ker tu si preprosto lahko samo globoko hvaležen in ponižen nad takšno lepoto narave. Lofoti so resnično nekaj najlepšega, kar je ustvarila naša mati Zemlja, vsaj za naju.
Območje Lofotov pravzaprav ni veliko, zato jih popotniki velikokrat kombiniramo z raziskovanjem otokov severno od njih: Vesteralen, Senja, Kvaloya….Poleg arhipelaga Lofotov je naju najbolj navdušila divja in čisto ne turistična lepota Senje, na Kvaloyi pa sva popolnoma nepričakovano naletela na divjo pravljico s severnimi jeleni (napiševa kasneje več o tem, kje je velika verjetnost da jih srečate v njihovem naravnem okolju v velikem številu).
Zaradi naravnih lepot so Lofoti kar precej turistično oblegani, sploh v mesecih polnočnega sonca (junij, julij). Če se želite izogniti preveliki gneči, je dobro Lofote načrtovati malo drugače. Več o najini logistiki potovanja in napotkih za potovanje po teh severnih koncih si lahko preberete v članku: Norveška z Gdanskom: logistika potovanja in praktični potovalni nasveti.
Glavna cesta, ki povezuje arhipelag lofotskih otokov iz zahoda proti vzhodu se imenuje E10 in je dolga približno 160 km (samo otočje Lofotov), a se seveda nadaljuje tudi dalje proti vzhodu do meje s Švedsko in še naprej. Otoki, ki jih vključuje arhipelag Lofotov pa so: južni predel otoka Hinnoya, Austvagoya, Gimsoya, Vestvagoya, Flakstadoya in Moskenesoya.
Če se želimo izogniti gneči je super kdaj pa kdaj zaviti iz glavne ceste E10 in najti skrite in manj oblegane kotičke, ki jih tu ne manjka. Slikovita mesteca in ribiške vasice pa je priporočljivo obiskati zgodaj dopoldan ali pozno popoldan, ko je ostalih turistov preverjeno najmanj. Tako sva storila midva s Petrom in na ta način resnično nisva srečala niti ene same večje skupine turistov, tudi v najbolj poznanih vasicah ne. Čez dan pa sva delala pohode (o katerih več napišem kasneje) in raziskovala naravo.
Kot sem napisala že zgoraj, so ena izmed velikih znamenitosti Lofotov fotogenične, resnično pravljične tradicionalne ribiške vasice in njihove pisane rdeče ali rumene lesene hiške imenovane rorbu. V njih lahko tudi prespite, a cene za le to tu na Lofotih (in nasplošno v celotni Skandinaviji) niso najcenejše.
Ribolov ima v skandinavskih deželah pomembno vlogo in nič drugače ni tu na Lofotih. Skoraj v vsaki vasici lahko opazujemo na zraku sušene ribe (večinoma polenovke) na lesenih stojalih. Le te so skupaj z znamenitimi rdečimi rorbu hiškami zaščitni znak Lofotov.
Poleg sušenih rib pa ne moremo mimo tradicionalnih pekarn s sicer precej dragimi izdelki, med katerimi pa so morda najboljše njihove cimetove rolice, ki jih je (ne glede na ceno) res priporočljivo čim večkrat poskusiti. Izvrstne so.
In kateri so za naju najlepši kotički Lofotov?
Le te bi lahko v grobem nekako razdelila v 3 dele: rajske plaže in zalivi fjordov, tradicionalne vasice in fotogenična mesteca ter nore razgledne točke in pohodi. Ker bom o slednjih napisala poseben članek, tokrat nekaj več o prvih dveh.
Najlepše vasice Lofotov:
- Å
Å je najbolj zahodni kotiček celotnega arhipelaga, nekakšen konec sveta Lofotov. Mini vasica vpeta med morje in gore najbrž ne nudi najlažjega življenja, sploh v dolgih, temnih in mrzlih zimskih dneh ne. A v dolgem sončnem poletnem dnevu je noro fotogenična. Midva sva do nje prišla pozno popoldan, ko so se množice ostalih turistov že razkadile. Na edinem parkirišču v vasici sva tudi prespala (je dovoljeno) in sva jo tako doživela tudi v mirnem utripu naslednjega jutra. Tu ne izpustite cimetovih rolic iz njihove tradicionalne pekarne ali porcije rakovic, ki jih v velikem kotlu kuhajo ob večerih. Čudovit pa je tudi sprehod iz vasice še nekaj sto metrov dalje proti zahodu, vse do morja in mini klifov vpetih med gore in divje severno morje.
- REINE
Reine je vasica oziroma mini mestece z najbolj poznanimi, skoraj kultnimi razgledi na veličastno kuliso gora, ki jih objemajo fotogenični fjordi, med katerimi je najbolj poznan Kirkefjord. Kičasto, dobesedno. In ja, zagotovo vredno obiska, tudi v času turistične sezone. A tako kot sva storila z obiskom vasice A, sva ponovila tu: ogled in sprehod v poznih popoldanskih urah ali zgodnje jutranjih je ponudil tišino, mir in doživetje vasice brez množice turistov. To je zagotovo najbolj turistično oblegan del Lofotov, a nekako jih razumem, ker je tudi najlepši. Z malo usklajevanja in jutranjim vstajanjem pa ga lahko doživimo tudi drugače. A če sva se z zgodnjim obiskom vasice uspela izogniti gneči, pa nama to ni popolnoma uspelo pri vzponu na znamenito goro in razgledno točko Reinebringen. Ampak, a veste kaj? Čisto vseeno mi je bilo. Ko namreč prispeš na vrh (ne samo do mini prelaza pod njim, od koder so že čudoviti razgledi in do koder gre večina turistov), si najprej dobesedno brez sape (ker vzpon je res strm po sedaj večinoma stopnicah), potem pa ostaneš brez sape zaradi lepote in veličine razgleda. Kaj je narava ustvarila, noro. Še sedaj ne morem čisto dojeti, da sva ta kultni razgled, o katerem sem tako dolgo sanjala, doživela v popolnoma sončnem vremenu.
Poleg vzpona na Reinebringen ter večkrat ponavljajoče se vožnje čez mostove in mostičke ob fotogeničnih fjordih ki objemajo Reine, pa se je super zapeljati tudi z ladjico v znameniti Kirkefjord ali fjorde ob njem. Lahko v sklopu kakšnega pohoda (Helvetestinden hike, Bunes beach, Horseid beach…) ali pa kar tako, samo zato, ker je tako lepo. Je vredno vsakega evra (50 eur za dve osebi za relacijo Reine – Vindstad). Več o tem pa v članku o pohodnih poteh po Lofotih.
- NUSFJORD
Nusfjord je še ena tradicionalna ribiška vasica, ki je pod Unescovo svetovno dediščino. Vožnja od vasice Flakstad do Nusfjorda je ena izmed najbolj slikovitih in lepih delov ceste E10 celotnih Lofotov. Trajalo je celo večnost, da sva prispela do cilja, saj sva se ustavljala dobesedno za vsakim ovinkom. Najprej turkizna laguna mini fjorda (ki mu ne vem imena), potem veličastna kulisa gora in na koncu fotogenična vasica vpeta med gore na eni strani in morje na drugi. V vasico Nusfjord sva prispela ob 9h zjutraj in zopet ni bilo nikjer nikogar. Vsega skupaj trije avtomobili in tiho, mirno uživanje brez množice ostalih turistov. Prav čudila sva se, kako to, da v zgodnjih dopoldanskih urah še ni obiskovalcev. Nama se je preprosti zdelo neverjetno. Za naju ni prišlo v poštev, da bi predolgo spala, ko pa sva imela pred seboj vso to lepoto. Na srečo smo si ljudje različni. Tu sva si privoščila tudi zajtrk, zopet v stari tradicionalni pekarni in ga pojedla z najlepšim razgledom na rdeče rorbu hiške in fjord ob njih.
- HENINGSVAER
Zadnje mini mestece, ki se naju je dotaknilo pa je bil Heningsvaer. Pa ne zaradi znamenitega nogometnega igrišča postavljenega na mini otočku, pač pa zaradi res super vzdušja in čudovitih razgledov. Heningsvaer je drugačen kot so vasice A, Reine in Nusfjord, a nama je bil ful všeč. V centru je tudi mini preprosta restavracija, kjer sva si privoščila kosilo in najboljše sladice, naslednje jutro pa se vrnila na zajtrk s cimetovimi rolicami (Henningsvær Lysstøperi and Cafe). Najlepši razgled na množico mini otočkov okoli osrednjega otoka, na katerem je postavljeno mesto pa je iz razglednih točk v bližini. Tik pred mestom je tudi dovolj kotičkov, kjer lahko divje kampiraš in se tako navsezgodaj podaš na raziskovanje ali pohod do razglednih točk.
Poleg zgoraj opisanih mestec in vasic so tu še Svolvaer, Leknes, Borg….a nama najljubši so zgoraj opisani kotički.
Če vas zanimajo muzeji in zgodovina, se splača obiskati muzej vikingov v Borgu (Lofotr Viking Museum). Midva sva ga sicer sprva nameravala, a potem naju je resnično prav razvajalo sončno in toplo vreme, tako da sva se rajši odločila za pohode in raziskovanje narave. Vstopnina je 20 eur na osebo.
Kaj pa plaže?
Najlepše plaže lofotskega otočja so:
- BUNES
Zagotovo najlepša, brez dvoma. Pa tudi najbolj divja in na srečo ne najlažje dostopna. Dostopna je z ladjico in sicer tako, da se najprej zapeljemo z ladjico iz Reineja (Reine – Vindstad), potem pa nas čaka še cca 45 minutni sprehod. Ker lahko obisk plaže Bunes kombiniramo tudi z enim izmed najlepših pohodov na Lofotih (Helvetestinden hike), bom o tem več napisala kasneje.
- KVALVIKA BEACH
Še ena čudovita plaža, na srečo zopet ne dostopna z avtomobilom. Do nje vodi več poti, ena izmed njih je zopet v kombinaciji s pohodom na Ryten. Čudoviti razgledi, prelepa plaža. Več o njej pa prav tako v članku o pohodih.
- RAMBERG
Najlepša lahko dostopna plaža tik ob cesti in ob mestecu Ramberg. Bela mivka, sanjsko turkizno morje, za njim pa kulisa gora, ki dela plažo vseeno malo drugačno od rajskih tropskih plaž, kamor bi jo brez težav umestili. No, pa morje je tudi malo bolj mrzlo 🙂 .
- UTTAKLEIV
Čudovita plaža za kampiranje. Popolnoma sami tu sicer ne boste, a je območje dovolj veliko, da naju nekaj ostalih popotnikov ni motilo. Iz plaže Uttakleiv vodi 45 minutna pot okoli rta do plaže Haukland, ki bi jo prav tako lahko uvrstili med tiste plaže z izrazito tropskih pridihom (a malo manj tropskim morjem).
- HAUKLAND
Čudovita plaža, zelo lahko dostopna tudi z avtomobilom. Za najin okus je bilo tu v popoldanskem času preveč ljudi. Zjutraj pa zopet nikogar. Bel pesek, turkizno morje in res lep dostop vanj je privabil kar precej kopalcev. Temperatura morja pa je bila okoli 12 stopinj. Brrr 🙂 .
- RORVIK
Mini turkizni zaliv na poti proti Heningsvaerju z mnogimi lokalnimi otroci, ki se kopajo v za njih malo hladnem morju. No, tudi Peter se jim je pridružil (tokrat že tretjič).
To so plaže, ki so bile nama najlepše. Izpustila sva plažo Unstad, ki je baje zelo lepa, a se nama preprosto ni dalo 🙂 . Čudovita in divja pa je tudi Horseid beach, a malo težje dostopna (zopet kombinacija ladjice iz Reineja in pohoda do nje).
To so za naju najlepši kotički Lofotov. Razen seveda tistih, ki so dodali piko na i in so bili pravzaprav najlepši del celotnega raziskovanja: pohodi in razgledne točke, o katerih pa več podrobno napišem v posebnem članku.
Kaj naj še dodam za konec o Lofotih?
Pravljični so, resnično. Sicer nisva obiskala ostalih delov Norveške, zato nimava primerjave, ampak si vseeno težko predstavljava, da bi lahko bilo še lepše 🙂 .
Ali pač ?