Namibija, Bocvana in Viktorijini slapovi: logistika potovanja in praktični potovalni nasveti

Naša nedavna afriška avantura nam je postregla s prizori, ki se nam še vedno ne zdijo popolnoma resnični. Najbrž bo še nekaj časa trajalo, da vse skupaj ponotranjimo.

V 22 potovalnih dneh (kar pomeni 20 dni dejansko v Afriki) smo prevozili cca 5700 km in naredili spodnjo pot. Za načrtovanje afriške avanture je potrebna vnaprejšnja priprava in če imate nekaj takšnega v planu – kupite karte in načrtujte pot vsaj pol leta vnaprej.

Obiskali smo 4 države, vendar smo se večinoma zadrževali v dveh – v Namibiji in Bocvani, zato bo logistika namenjena predvsem opisu potovanja po teh dveh državah. Zambijo in Zimbabwe smo obiskali v sklopu obiska Viktorijinih slapov, ki so bili resnično prelepi in vredni svojega denarja, ne pa tudi poceni.

1. Možni načini potovanja

Po Namibiji in Bocvani je seveda najenostavnejše potovati s slovensko turistično agencijo, med katerimi so nekatere celo specializirane za foto safarije. To sicer ni način, ki bi ustrezal nam, a če nimate izkušenj s potovanji v lastni režiji, če niste omejeni s financami in vas potovanje v skupini ne moti – je čisto O.K., če se odločite za to varianto.

Druga možnost je lasten nakup letalskih kart in potovanje z lokalno agencijo, kjer organizator poskrbi za kompletno logistiko: prevoz v manjšem terenskem avtobusu, postavitev šotorov, večerja, zajtrk, pospravljanje, vodeni ogledi… Za posamezne popotnike je to menda dobra varianta.

Tretja možnost je samostojno potovanje z najetim avtom, kar smo izbrali tudi mi. To je primerno tudi za družine, saj sta Namibija in Bocvana varni državi, previdnost je zaradi kriminala potrebna edino v Windhoeku, kjer priporočamo, da se zadržujete čim manj.

2. Najboljši čas potovanja

Najboljši čas za potovanje je njihovo sušno obdobje, torej čas njihove zime. Ker se države nahajajo na južni polobli – je to seveda čas našega poletja. V tem obdobju se živali zaradi suše zadržujejo v bližini naravnih ali umetnih vodnih kotanj in jih resnično lahko vidimo ogromno. Safari v našem poletnem (in njihovem zimskem času) v nacionalnem parku Etosha je namreč nekaj najlepšega, kar smo imeli možnost videti do sedaj na naših potovanjih. Poleg tega je tudi zaradi (sicer majhne) možnosti malarije najboljše potovati v sušnem obdobju. Slaba stran potovanja v njihovem zimskem času pa je kratek dan, saj sonce vzide okoli 6.30h, zaide pa že ob cca 17.30h. Zaradi tega je resnično potrebno dobro splanirati pot in oglede ob njej.

3. Kaj potovanje v njihovi zimi pomeni za temperature?

Za nas so bile temperature na potovanju ravno pravšnje. Čez dan smo imeli med 20 in 30 stopinj, a vročina je bila suha in jo je bilo veliko lažje prenašati kot v Aziji. Ponoči so bile temperature med 5 in 10 stopinjami. Tu priznam – bi bilo kakšnih 5 stopinj več dobrodošlo, a če imate dobro spalko in s seboj topla oblačila – ni problem. Zelo zeblo nas pravzaprav ni nikoli – ali res morda kdaj kratek čas. A ker je tudi mraz “suh”, ga je zopet veliko lažje prenašati, kot mraz z vlago. Samo za primerjavo – pri kampiranju v Dolomitih (tudi poleti) nas je večkrat precej bolj zeblo kot v afriški zimi. Tople nogavice, kapa, udobne in dolge hlače ter potovalna bunda ( super in ugodne se kupi v Dechatlonu ) pa so must have. S seboj imejte tudi delavske rokavice, ki pridejo zelo prav!

4. Priprava plana potovanja

Vnaprejšnja priprava je zelo pomembna, saj so razdalje med posameznimi kraji precej velike in je pomembno, da dosežete dnevni cilj pred nočjo, ker zaradi živali vožnja ponoči ni dovoljena (vsaj iz strani rent a car agencij). In ne pozabite – v njihovem zimskem času je sončni zahod že ob 17.30h! Če se na samotni cesti ponesrečite ponoči, menda tudi policija in rešilec ne prideta pred dnevom, zavarovalnica pa ne krije nobene škode. Predvsem za prvi dan si je potrebno vzeti nekoliko več časa, saj so na letališču vrste za pregled potnih listov z vizami (mi smo čakali 1 uro), izpolniti pa je potrebno tudi posebne vhodne obrazce, ki se jih dobi na letališču. Vrsta je tudi pred menjalnicami in bankomati, do Windhoeka je še 3/4 ure vožnje, sam prevzem avta pa tudi traja vsaj dve uri. Poleg tega je potrebno iti na bencinsko in v Spar po zaloge in šele potem se lahko začne pot proti prvi nočitvi. V vsakem primeru si nočitev rezervirajte izven Windhoeka, tudi zaradi povečanega kriminala v namibijskem glavnem mestu. Pri načrtovanju poti si vedno vzemite tudi nekaj časa za nepredvidene dogodke, kot je npr menjava gume.

Naša pot nas je iz Windhoeka vodila proti jugu (delali smo pot v smeri urinega kazalca) in za prvo noč smo si izbrali nočitev v Namib Grens, ki je bila ena lepših na naši celotni poti in jo močno priporočamo. Samo za občutek, koliko časa se potrebuje za vse “tehnikalije” prvega dne: pristali smo ob cca 10.30h, v Namib Grens pa smo prispeli ob 18h zvečer (cca 3-3,5h vožnje iz Windhoeka).

5. Letalske karte

Mi smo za julijsko potovanje kupili letalske karte že jeseni. S Qatarjem smo leteli iz Zagreba preko Dohe v Windhoek za ceno 530 eur, kar je za Namibijo zelo ugodno. Preverite lahko tudi možnost Namibair iz Nemčije direktno v Windhoek (večinoma precej dražje); ali Turkisha iz Ljubljane (preko Istanbula in Capetowna – letalska tranzitna viza ni potrebna). Splača se preveriti tudi let Eurowingsa iz Zagreba ali Celovca, sploh če iščete čimbolj ugodno karto.

6. Vize

Namibijsko vizo se dobi na Dunaju največ 30 dni pred potovanjem (http://www.embnamibia.at/visa-information/visa-requirements) in za večkraten prehod meje stane 80€ na osebo. Dokumentacijo se lahko pošlje in prejme po pošti ali preko zanesljivejših kurirjev. In ne čakajte na zadnje dni, birokrati na veleposlaništvu imajo veliko dela 🙂 . Za Slovence Bocvana v času tega pisanja ne zahteva vize, pripravlja pa posebno razvojno takso (www.botswanatourism.co.bw/travel-advisory). Nam jo zaenkrat še ni bilo potrebno plačati. Plačali pa smo nekakšno takso za avto v višini cca 20 eur.
Viza za Zimbabve ali Zambijo se plača na meji, stane pa 30 USD na osebo na državo. Obstaja možnost kombinirane vize za obe državi kar pride 50 USD. Vsekakor priporočamo to zadnjo možnost.

Pri prehodu meje v Bocvano je poleg potnega lista potrebno pokazati tudi rojstne liste otrok (če potujete z njimi), če se le da, naj bodo prevedeni v angleščino. Nam pri tem niso komplicirali, prijateljem pa so – torej je veliko odvisno od dobre volje uradnika na meji 🙂 . A rojstni listi za otroke so zahtevani, zato jih imejte nujno s seboj.

7. Najem avtomobila, ceste in zavarovanje

V Namibiji in Bocvani se vozi po levi strani, potrebno pa je mednarodno vozniško dovoljenje. V Bocvani so ceste asfaltirane, vendar ponekod hudo luknjaste. Namibijske ceste pa so v veliki večini makadamske različnih kvalitet, zato zelo priporočamo terenski avto. Na cestah sta najbolj razširjena Toyota Hilux in nekoliko dražji Landcruiser. Za 20 dni smo pri Africa on wheels za Hiluxa s kompletno opremo za kampiranje, hladilnikom, dvojnim rezervoarjem za skupaj 140 litrov nafte, dvema rezervnima gumama… odšteli 1.300€, v kar je bilo vključeno kasko zavarovanje z visoko odbitno franšizo 2.500€. Plačilo dodatnega zavarovanja, ki krije odbitno franšizo, po našem mnenju ni smiselno, saj pokrije le škodo zaradi trka z drugim avtom, kar pa je ob izredno redkem prometu malo verjetno. Priporočamo pozavarovanje pri npr. www.icarhireinsurance.com, kjer se za 100€ dobi kasko zavarovanje in kritje odbitne franšize za vse najeme avta v enem letu po celem svetu.

Zelo pomembno je, da najem avta uredite čim prej, saj le tako lahko dobite najugodnejšo ceno. Mi smo najem avta za potovanje v juliju urejali že novembra in na srečo dobili cenovno zelo ugodno opcijo. V decembru so imeli pri Africa on wheels za naš julijski termin potovanja že vse avtomobile rezervirane (preveril prijatelj, ki je pri njih želel decembra rezervirati avto za potovanje v juliju). V vsakem primeru pa je rentanje terenskega avta (4WD) nujno in tu ne varčujte.

V Namibiji so kategorije cest označene na vseh zemljevidih in smerokazih. Asfaltirane ceste so poimenovane s črko in eno cifro, po njih se vozi 120 km/h. Večino cest je širokih makadamskih, te so označene s črko in dvema ciframa, po njih pa se vozi približno 80 km/h. Najnižja kategorija cest je označena s črko in štirimi ciframi, te pa so večkrat težko prevozne brez 4×4.

Razdalje med posameznimi delujočimi bencinskimi črpalkami so večkrat zelo velike, zato je potrebno biti pazljiv in najbolje je dotočiti nafto kar na vsaki. Za vožnjo po cestah je dobra vsaka navigacija od papirnatega zemljevida do Google maps ali maps.me. Za offroad pa so najboljše karte Tracks4Africa, ki delujejo le na Garminu.

Deadvlei je zaradi fotogeničnosti nujen cilj vsakega obiskovalca Namibije. Od Sesriema do parkirišča je asfaltna cesta, zadnja dva kilometra pa ni ceste, peljati je potrebno kar po globokem pesku. Za to je seveda nujen 4×4 pogon, priporočljivo je spustiti gume na 1,5 bara ali manj (za na cesto je gume potrebno spet napolniti, priskrbite si kompresor!), v pesku pa se ne sme ustavljati, ker je potem izredno težko speljati. Pravijo, da je smiselna uporaba reduktorja, vendar ga mi nismo, je šlo brez. Če pa avto obtiči v pesku pa sledi izkopavanje z lopato in/ali precej drag klic na pomoč predstavnikov parka. Večina obiskovalcev se zato odloči za “javni prevoz”, to je Landcruiser s profi voznikom.

8. Bencin

Nafta je v Namibiji in Bocvani poceni in stane pribl. 0,70€/liter. Za naših 5.700 km dolgo pot smo pokurili 650 litrov nafte.

9. Denar

Za en evro se dobi 15 namibijskih dolarjev (ND) oziroma 12 bocvanskih pul (BWP).

V Namibiji se plačuje z namibijskimi dolarji ali južnoafriškimi randi (enaka vrednost), vodiči pa sprejmejo tudi ameriške dolarje. Denar se lahko zamenja le v letaliških menjalnicah (tečaj ni oderuški), drugod menjalnic nismo videli, na bankah pa nismo preverjali. Bankomati so na letališču in v nekaterih mestih, vendar včasih ne delujejo. Plačilne kartice ponekod sprejemajo, vendar ne povsod (v Windhoeku in Etoshi npr. povsod, na bencinskih črpalkah in kampih pa kakor kje). V Bocvani in na Viktorijinih slapovih (Zambija, Zimbabwe), pa smo povsod lahko plačevali s kartico.

10. Komunikacija

Uradni jezik v Namibiji je angleščina, priznana pa sta tudi afrikanščina in nemščina ter razni lokalni jeziki. Uradna jezika v Bocvani sta angleščina in prav tako lokalni jeziki. V nobeni od obiskanih držav nismo imeli težav s komunikacijo.

Z mobilnim signalom so pokrita vsa naselja z okolico, prenos podatkov pa je izredno počasen, zato ni smiselno kupovati bogatih mobilnih paketov. Ker marsikje ni signala, promet na cestah pa je večinoma zelooo redek, za občutek varnosti lahko poskrbi satelitski telefon. Naročniki Telekoma Slovenije si ga lahko izposodijo brezplačno, vendar pozor, v Namibiji imajo po regijah različne številke za prvo pomoč.

11. Nočitve

Hoteli in lodgi v Afriki niso poceni, zato smo mi spali v kampih. Kampiranje v Namibiji/Bocvani ima poseben čar in je bilo prelepo. Spanje pod bilijoni zvezd, tišina, narava in mi. V Namibiji je bilo izven Etoshe malo živali, v zimskem času (julija) tudi kač in pajkov ni bilo, zato bi si upali kampirati tudi na divje, sploh v šotoru na strehi avta, kamor težko zaide kakšna žival. Tak šotor se hitro in enostavno postavi in zloži in resnično ni z njim nobenih težav. Tudi spanje v njem je udobno in prostorno. Da smo prihranili čas smo spalke vedno ne zložene stlačili v transportno torbo, ki je nujna, saj smo jih s tem zaščitili pred prahom, ki ga je v zadnjem delu avtomobila – v prtljažniku – ogromno. Priporočamo, da s seboj vzamete tudi velike črne vreče ( 120 ali 60 litrov ), da lahko kakšno prtljago (npr bunde, obleke, povštre, spalke…) zaščitite pred prahom.

Večino kampov ima ograjo, WC – je in tuše in nekateri na parceli tudi vodo in elektriko (a ne vsi). V Ngepiju in Chobeju smo spali ob reki, kjer je ograja nujna, saj je tik ob parceli reka, v kateri so povodni konji in krokodili. A smo se počutili popolnoma varno, kljub temu, da smo ponoči poslušali basovsko oglašanje najnevarnejših živali – hipotov 🙂 .

12. Etosha NP

V Etoshi je zaradi omejenih zmogljivosti nujna rezervacija več mesecev vnaprej, kampiranje na divje pa ni le prepovedano, ampak zaradi živali zelo nevarno, saj je le teh ogromno.

Če se le da, si v Etoshi rezervirajte vsaj 3 nočitve (mi bi se sedaj odločili še za kakšno več) in sicer nujno znotraj nacionalnega parka. In to čimprej, ker so kapacitete hitro zasedene – sploh v visoki sezoni. Spodnji zemljevid vam morda lahko pomaga pri predstavi o velikosti Etoshe in vodnih kotanjah, ob katerih se zadržujejo živali.

Poleg samostojne dnevne vožnje okoli vodnih kotanj, pa je pravi luksus opazovati večerno dogajanje iz zavetja kampa. Vsak kamp ima namreč tudi “svojo” vodno luknjo, kjer se zvečer in ponoči zadržujejo živali. Animal planet v živo 🙂 . Najboljši kampi za večerno opazovanje živali so Okaukuejo, Halali in na zahodnem delu Olifantsrus (kjer je bilo v nasprotju s pričakovanji prav tako ogromno živali). Veliko ljudi se odloči tudi za Namutoni (kjer smo spali tudi mi), vendar je vodna kotanja za večerno opazovanje tu najslabša.

Samostojna vožnja in edinstven safari po Etoshi je neprecenljiv, kljub temu, da je strogo prepovedano zapuščanje avtomobila, oziroma je – razen na posebej označenih mestih – prepovedano stopiti iz avta. Zaradi res velike množice živali smo se mi tega kar držali.

13. Obisk Himb in Bušmanov

Himbe se lahko vidi spotoma v supermarketu in na ulicah v Opuwu ali v za turiste pripravljenih vaseh, kjer imajo eno do dvourni nastop. Največ turistov se odloči za takšen ogled tega fotogeničnega ljudstva. Nam seveda to ni bilo to, saj smo želeli pristno izkušnjo in stik z ne – turističnimi Himbami. Želeli smo si obiskati vas, kjer dejansko živijo in kjer turistov še ni bilo. In pri njih prespati. To nam je z vnaprejšnjim dogovorom z lokalnim vodičem tudi uspelo, kljub temu, da smo imeli sprva nemalo težav, saj večini turistov zadostuje stik s turističnimi Himbami. In s tem imajo vodiči manj dela 🙂 . Izhodišče za obisk Himb nam je bil Sesfontein, če pa imate dovolj časa in željo po avanturi, pa se zapeljite do Purosa.

Bušmane smo obiskali severno od Tsumkweja, kjer je nemška fondacija (www.lcfn.info/hunters) organizirala živeči muzej. Čeprav je vasica s prebivalci pripravljena za maloštevilne turiste, je bilo naše doživetje zelo pristno in ga močno priporočamo.

14. Viktorijini slapovi

Tako Zambija kot tudi Zimbabwe za prestop meje z lastnim avtomobilom zahteva visoko okoljevarstveno takso za avto, zato se do Victorijinih slapov splača iti z agencijo iz Kasaneja. Poleg plačila vize, je draga tudi vstopnina, a se splača 🙂 . Cena vstopnine za Viktorijine slapove je 30 USD za odraslo osebo in 15 USD za otroke. Seveda je potrebno plačati še agencijo, s katero odidemo na turo. Mi smo se odločili za vodeno turo z agencijo Wild cars & guides (kontaktirajte z Benom), ki jo zelo priporočamo. Slapove smo si seveda ogledovali sami, brez vodiča in imeli dovolj časa. Ob slapovih lahko izbirate tudi med mnogimi adrenalinskimi dejavnostmi (bungee, zip line…), seveda za precej drago plačilo. Mi smo “zgolj” uživali v razgledih 🙂 .

15. Chobe NP

Tudi za Chobe NP je poleg vstopnine potrebno plačati takso za avto (razen če imate drago nočitev znotraj parka), zato se splača najeti lokalni safari, zaradi možnosti popustov najbolje isto agencijo kot za Viktorijine slapove. Mi smo ponovno odšli z agencijo Wild cars & guides. V jutranjem/dopoldanskem času smo si Chobe NP ogledali po kopnem (Game drive), popoldan pa smo se odločili še za vožnjo z ladjico po reki Chobe in na njej počakali sončni zahod. Oboje je preseglo naša pričakovanja in bi turi z veseljem ponovili.

16. Delta Okavango

Delta Okavango je eno izmed čudes sveta in resnično nekaj posebnega. Raziskovanje le te je možno na več načinov, odvisno od časa in denarja. Izhodišče je Maun. Najpogosteje se za raziskovanje delte odločajo po vodi ali zraku. Po vodi je možen izlet s tradicionalnimi mokoro čolni, po zraku pa prelep delte Okavanga z mini avioni ali helikopterjem. Cena za enourni prelep delte v avionu s sedmimi sedeži je bila malo manj kot 80 eur na osebo. Nepozabna izkušnja.

Upam, da vam bo kakšna informacija iz članka prišla prav pri načrtovanju vaše poti po Afriki. Ali da se vam bo vsaj prebudilo zanimanje za potovanje po njej. Ne čakajte predolgo, ker je res lepo 🙂 .