Čudoviti razgledni poti nad Trstom: Strada Napoleonica in Sentiero Natura

Sončen kulturni dan naju je tokrat zvabil ob morje, točneje čez mejo do nama tako ljube Italije, ki jo nisva obiskala že več kot leto in pol. Čisto preveč, a tako pride včasih v tehle nenavadnih časih.

Plan je bil dolg sprehod in nekaj klasično italijanskega kulinaričnega razvajanja v Trstu. Najino pešpot sva začela v Opčinah, kjer sva pri obelisku parkirala avto in se odpravila po Napoleonovi poti, Stradi Napoleonica. Napoleonova pot je razgledna pešpot, ki poteka nad Trstom in ponuja čudovit pogled na morje, na grad Miramare ter na Trst. Uradno ime poti je Vincentinska cesta (Strada Vicentina). Izhodišče Napoleonove ceste je obelisk na najvišji točki Opčin in tam se začne 8 km dolga krožna pešpot, ki se najprej rahlo spušča, ob slikovitih stenah pred naseljem Borgo San Nazario pri Proseku, pa se začne vzpenjati. Ker sva bila zgodnja in sva želela res dolg sprehod, ob slikovitih stenah polnih plezalcev nisva zavila nazaj na krožno pot proti izhodišču, temveč sva nadaljevala proti mestecu Proseko (Prosecco), kjer se začne pot Sentiero Natura, ki vodi vse do čudovitega gradu Miramare. Pot Sentiero Natura iz Proseka pa vse do gradu ni zahtevna, se pa močno spusti in prehoditi (najprej navzdol in kasneje še nazaj navzgor) moramo veliko stopnic. Zato za majhne otroke, vozičke in ljudi, ki težje hodijo po stopnicah, ni primerna. Je pa vseeno prelepa, tiha, mirna, brez gužve, z zaključkom v čudovitem parku ob gradu Miramare.

Od parkirišča pri obelisku v Opčinah pa vse do gradu Miramare in nazaj je približno 15 kilometrov. S tem da se na prvem delu spustimo cca 350 višinskih metrov navzdol, na poti nazaj pa se moramo seveda povzpeti ravno toliko in do izhodišča pridemo zagotovo vsaj malo utrujeni. Pot je čudovita tako v zimskih, kot tudi v pomladnih ali jesenskih mesecih, poleti pa jo zaradi izpostavljenosti soncu in vročini odsvetujem.

Čudovit dan sva zaključila v Trstu, kjer sva si najprej privoščila izvrstno pico. Za naju najboljša pica ni tista z en kup sestavinami in tono sira, temveč zgolj 48 ur vzhajano lahko prebavljivo testo (najbolje z drožmi), izvrstni originalni pelati in bufalo mocarela. Kakšna kapljica oljčnega olja ali sveža bazilika pa naredita piko na i. Tako nekako, kot jo delajo v njenem rojstnem kraju, Neaplju 🙂

In na koncu še nekaj klasično italijanskih gurmanskih nakupov in sladoled v gelaterii Gangemi v Trstu. Svet je lep 🙂