Mount Meru: treking na peti najvišji vrh Afrike

Med letošnjim potovanjem s prijatelji po Tanzaniji in Keniji smo se za štiri dni fantje ločili od punc. Namesto v Serengeti in Ngorongoro smo šli na Mount Meru. Mount Meru je s 4.566 metri druga najvišja gora v Tanzaniji in peta najvišja v Afriki.  Njena posebnost je, da se vzpon začne v savani, nadaljuje v vlažni džungli in se preko gozdne meje z grmovjem zaključi v golem visokogorju s čudovitimi razgledi. Priljubljena je kot samostojen vzpon ali pa kot višinske priprave za sosednji Kilimanjaro.

Za razliko od evropskih gora gredo vsi pohodniki na goro organizirano s turistično agencijo. Dan pred vzponom nas je v hotelu v Arushi obiskal vodič in preveril, če imamo primerno opremo. Ne glede na letni čas je na poti možnost dežja, na vrhu pa je temperatura okoli ledišča. Zato so nujni dobri pohodni čevlji, palice, anorak, bunda, rokavice in kapa, obvezna pa je tudi čelna svetilka. Za nas tri je glede na količino prtljage organiziral še dva nosača in dva kuharja. Prespi se namreč v dveh postojankah, kjer so sobe s posteljami, ni pa nobene gostilniške ponudbe tako kot je običajno povsod v Evropi. Zato vsaka skupina posebej (ne glede na število oseb!) najame svojega vodiča, svoje nosače in svoje kuharje. Kasneje sem izvedel, da je bil v eni “skupini” le en turist iz Indije, ki je že od doma pripeljal svojega vodiča, tukaj je dobil še lokalnega, imel pa je osem nosačev in kuharjev.

Na vhodu v park smo na dovolilnico po afriško čakali dobro uro, saj uradniki niso imeli signala in dostopa do interneta. Čudno, mi smo imeli na telefonu zadovoljiv signal in kar hitri internet, tudi ponudili smo jim dostop, pa ga zaradi posebnega sistema niso mogli koristiti. Skupaj z ostalimi skupinami in rangerjem s puško smo se zelo počasi odpravili po poti skozi deževen gozd. Prisotnost rangerja je nujna, saj ob poti lahko srečamo (in tudi smo) bivola, kar zna biti zelo nevarno. Videli oz. predvsem slišali smo veliko ptičev (menda jih je preko 400 vrst), pa tudi črno bele opice colobus, ki so značilne za to območje. Pot je bila na nekaterih delih razrita in prekrita z bivoljimi iztrebki.

Prva postojanka Miriakamba hut je na 2541 nadmorskih metrih spodobna zidana stavba s sobami, ločeno je še kuhinja z jedilnico ter stavba za upravnika. Brez tekoče vode, elektrike in telefonskega signala.

Nasledni dan smo se uspeli ločiti od najpočasnejše skupine (Indijec) in smo v tempu Evropejcev sredi dneva prišli do postojanke na sedllu (Saddle hut) na 3570m. Tu se začenja visokogorje z zelo lepimi razgledi med drugim tudi na Kilimanjaro.

Običajen program predvideva odhod na vrh ob enih ponoči, ko se z zmernim tempom po petih urah na vrhu pričaka sončni vzhod. Mi pa smo se odločili, da vrh osvojimo še isti dan, zato smo takoj po kosilu pohiteli proti vrhu.

Mount Meru je vulkan s preko 3 kilometre širokim kraterjem. Pred 8.000 leti se je zrušil, zato nima pravilne oblike, kasneje pa je ob izbruhu nastal notranji manjši stožec. Na ta notranji vulkan z ostanki razlite lave se nam je prvič ponudil razgled na takoimenovanem Rhino pointu.

Kasneje je pot vodila po izpostavljeni poti in skalah, vendar zaradi oblačnosti nismo bili deležni razgledov. Malo pod vrhom so se oblaki razkadili in po le dobrih treh urah smo zelo utrujeni osvojili vrh s pogledom na Kilimanjaro ter sončni zahod.

S čelnimi svetilkami smo v mrazu previdno sestopili do Seddle hut in moram priznati, da si ponoči ob taki utrujenosti na to pot ne bi upal brez vodiča. 2.000 višincev navzgor in 1.000 navzdol v enem dnevu je bil kar podvig.

Naslednje jutro smo šli še na bližnji vrh Little Peak Meru, odkoder je lep razgled na Mount Meru in večji del poti na vrh.

Ne vem zakaj, ampak celo pot navzdol od Saddle hut do vznožja smo tekli. Naš vodič in ranger sta sprejela tovrstno igro, švicarski par, ki je imel tisti dan v planu le spust do Miriakamba hut, pa je bil preveč vljuden, da bi se pritoževal. Na dnu smo si spotoma ogledali čudovit slap in se za zaključek sprehodili do bližnjih grmičastih travnikov. Tam smo opazili velikanskega žirafjega samca in po vzpodbudi rangerja smo ga ujeli med grmovjem in se mu približali na vsega nekaj metrov. Neverjeten občutek biti skupaj s tako veličastno živaljo v naravnem okolju. Pri žirafjem samcu smo bili pogumni, z bivoli pa se nismo šalili. Veliko čredo, ki se je pasla na močvirnatem travniku, smo opazovali le od daleč.

Na koncu ture je sledilo še delitev napitnin. Najprej rangerju in njegovemu prijatelju (ne vem točno zakaj njemu, saj ga ni bilo z nami), potem pa seveda še našemu vodiču in vsakemu nosaču in kuharju posebej. Za evropsko kulturo mogoče malo vsiljivo, za domačine pa to pomeni preživetje. Med vožnjo proti hotelu v Arushi sem ob opazovanju revščine razmišljal, da imam srečo, da sem na ta svet prišel v bogatem in čistem okolju naše prelepe Slovenije.