Najlepši kotički Provanse

Provansa, ena najbolj poznanih in najlepših pokrajin sveta na jugu Francije je bila v zadnjih letih noro turistično oblegana. Zato kar nekako nikoli ni prišla na vrsto za naše raziskovanje. Tokrat pa sva jo, zaradi številnih ostalih omejitev potovanj, poleti s Petrom končno malo raziskala. Američanov in Azijcev res ni bilo, bili pa so seveda številni domačini. Na srečo večinoma samo ob območjih z vodo, saj sva po Provansi potovala ravno v času vročinskega vala. Provansa je zagotovo najlepša junija, ko številna področja prekrije vijolična barva sivke. Za te poglede bo očitno potrebno Provanso obiskati še enkrat. A tudi brez njih je čudovita in vredna raziskovanja.

Kateri so, po najinem mnenju, najlepši kotički Provanse, ki jih nikar ne izpustite?

1. Kanjon Verdon

Grand canyon du Verdon je eden najlepših in največjih kanjonov v Evropi. Dolg je okoli 25 km in do 700 metrov globok. Nastal je ob reki Verdon, ki je svoje ime dobila po čudoviti turkizni barvi, ki je ena izmed najbolj prepoznavnih značilnosti kanjona. Leži ob jezeru Lac de Sainte Croix, ki je raj za vse ljubitelje vodnih športov. Midva sva se v kanjon odpravila najprej s kanujem, ki sva si ga izposodila ob jezeru, potem pa sva sam kanjon še obvozila, kar nama je vzelo kar nekaj ur, saj je pot ovinkasta in počasna. Če imate čas, priporočam oboje, saj je izkušnja popolnoma drugačna. Tisto kar naju je malo zmotilo je edino gneča na vodi v najlepšem delu kanjona. A morda je, v jesenskem ali pomladnem času, to drugače.

2. Divja naravna lepota parka Camargue

Pokrajina Camargue na jugu Francije, je bila ena izmed najlepših presenečenj najinega raziskovanja Provanse. Predvsem zaradi številnih flamingov, ki jih res, res nisva pričakovala. A letos se je tu zgodil fenomen, saj so jih zaznali rekordno število. Strokovnjaki so ocenili, da se je tu letos naselilo kar okoli 50.000 plamencev, predvidevajo, da zaradi številnih corona omejitev. Ena izmed dobrih stvari v vsej tej čudni situaciji s pandemijo. Camargue sva raziskovala peš in s kolesom in ja, noro nama je bilo všeč.

3. Abbaye Notre Dame de Senanque

Cisterijanski samostan iz 12.stoletja, ki je v poletnem času obdan z vijoličnimi polji sivke. Številne fotografije Provanse s polji sivke so posnete prav tu. Za mene je bil to eden najlepših kotičkov Provanse. Tih, miren, spokojen, kar malo skrivnosten in mističen. Čudovit.

4. Provansalske vasice

Pravi utrip Provanse se nahaja v zaledju večjih mest, v njenih vasicah. Obiskala sva jih kar nekaj in vsaka od njih je bila nekaj posebnega. Katere vasice so se nama najbolj usedle v spomin in srce? Najlepša med njimi mi je zagotovo Moustiers Sainte Marie, v neposredni bližini kanjona Verdon. Tu je tudi čudovit Roussillon s svojimi rdečimi skalami iz okre, pa Gordes in njegove posebne stare kamnite hiške imenovane Bories, Goult na vrhu hribčka, pa umetniški Saint Paul de Vence in seveda Eze nad Nico. Čudovitih vasic tu je ogromno in v njih se lahko izgubljaš in jih raziskuješ dneve in dneve. In seveda vmes tudi noro dobro ješ, kot se za Francijo spodobi.

5. Pont du Gard

Pont du Gard je starodavni rimski akvadukt, ki prečka reko Gardon v južni Franciji. Sam viadukt je čudovit, a priznam, da nama tu ni bilo najbolj všeč, predvsem zaradi gneče. Številni domačini so se (viadukt sva obiskala ravno na vikend) v reki pod njim kopali in ohlajali od previsokih temperatur. Saj jim ne moreš zameriti pri cca 40 stopinjah, ampak za naju to ni in res hitro sva pobegnila dalje.

6. Avignon

Avignon je edino večje mesto, ki sva ga obiskala na svojem potovanju po Provansi. Že tako ali tako nisva največja ljubitelja mest, v času corone pa še manj. A ogled zgodovinske Papeške palače in Avignonskega mostu je pretehtalo. Ja, Avignon je vreden obiska.

7. Planota Valensole

Valensole je del Provanse, ki se v juniju in juliju obarva v najlepše barve sivke. Tokrat jo nisva imela možnost doživeti in to naju upam da nekoč še pričaka. Če pa se v Provanso odpravljate v zgodnjem poletju, potem seveda njenih lepot ne boste izpustili.

Ker sva po Provansi potovali v začetku avgusta, ravno v času vročinskega vala, sva se jo odločila zapustiti malo hitreje, kot sva sprva načrtovala. Čakala naju je namreč malo drugačna, tokrat gorska pravljica z za naju bolj sprejemljivimi temperaturami in predvsem s kičastimi razgledi ter številnimi prehojenimi kilometri. Več o Chamonixu in okolici pa v naslednjem članku, kmalu.