Srce in duša Afrike: Bušmani in Himbe

Ne glede na veličastno naravo, na živalski in rastlinski svet, mogočne arhitekturne dosežke, okusno kulinariko in ostale posebnosti dežel, v katere potujemo – pa so večinoma ljudje v njih tisti, ki ji dajo dušo in srce. In z Afriko ni nič drugače. Mogoče je na potovanju po Afriki še toliko bolj pomembno, da vsaj kakšen trenutek zavijemo iz uhojenih poti in spoznamo njene avtohtone prebivalce ter njihov poseben način življenja, še vedno popolnoma prepleten z naravo in njenimi danostmi ter tudi z njenimi omejitvami.

Ko smo se odločili za pot v Afriko smo vedeli, da si želimo vsaj za kratek trenutek spoznati tudi manj turistično, lokalno plat Afrike. Himbe in Bušmane. Spoznavanje različnih kultur, običajev, načinov življenja, ver, navad….se mi zdi najboljša izkušnja za učenje, strpnost, razumevanje, hvaležnost, sprejemanje…predvsem pri otrocih. Tudi mi odrasli seveda to definitivno rabimo. To je tista prava geografija in biologija in zgodovina in naravoslovje….ki se je otroci ne morejo naučiti za šolskimi klopmi in ki v življenju v resnici nekaj šteje.

Ko smo planirali pot po Afriki smo se odločili, da si želimo obiskati ne turistične Himbe in pri njih prespati. Sprva smo to nameravali storiti v Purosu, vendar smo se (zaradi pomanjkanja časa in težje dostopnosti Purosa) kasneje premislili in se odločili za Sesfontein. Nujno je, da najamete lokalnega vodiča, ki pozna območje in ljudi v njem.

Še vedno ne vem čisto točno, kaj naj si mislim o našem vodiču, saj smo imeli sprva z njim kar nekaj težav, a tako to gre tu. Mislil je, da se bomo zadovoljili s tistimi bolj “turističnimi” vasmi Himb, kot ima najbrž po večini izkušnje s popotniki (ne glede na to, kdo pride do Sesfonteina, smo vsi večinoma popotniki, o kakšnem turizmu tu ni duha in sluha). A mi smo želeli nekaj drugega, Himbe nevajene drugih ljudi v njihovi vasi, nepripravljeni za turiste. Po pregovarjanjih in par neuspešnih poizkusih nam je uspelo. Morali pa smo biti kar vztrajni, saj bi gospod vodič stvari raje izpeljal po liniji najmanjšega odpora. Ne glede na majhne zaplete, pa smo na koncu dobili več, kot smo pričakovali. Ne samo čudovito izkušnjo s Himbami, temveč (ravno zaradi zamujanja vodiča za 2 uri) tudi popolnoma nenačrtovan obisk lokalne šole in otrok pri ljudstvu Damara.

Himbe so avtohtono ljudstvo, nomadi, ki živijo na severu Namibije, v regiji Kunene (prej Kaokoland). Večinoma se ukvarjajo z živinorejo in imajo ogromno ovc in koz. Res ogromna količina koz in ovac je njihov statusni simbol, ki definitivno vsaj malo uničuje naravno okolje in (tudi) zato med sosednjimi ljudstvi Himbe niso najbolj priljubljene (konkretno tu med ljudstvom Damara). Ženske in dekleta opravijo večino dela v vasi, skrbijo pa tudi za svoj izgled. Pričeska, nakit in nega kože je pri njih zelo pomembna, saj predstavlja starost in socialni položaj v skupnosti. Ženske se vsako jutri ukvarjajo s svojim videzom. Mažejo se z nekakšno rdečo smolo – mešanico okre, masla in smole, ki jim po eni strani nudi zaščito pred soncem, po drugi pa ustreza njihovemu idealu lepote. Ob našem obisku v vasi ni bilo nobenega moškega, za vse so skrbele ženske, resnično lepe in fotogenične s svojo rdečo kožo in posebnim videzom.

Bušmani pa so popolnoma drugačni. Zgolj meni osebno – še bolj simpatični in pri srcu. Morda zato, ker so še bolj povezani z naravo.

Kakšni so Bušmani? Najbrž se vsi spomnite filma Bogovi so padli na glavo? No, taki so 🙂 .

Bušmanom pravijo tudi Grmičarji (ali ljudstvo San) in so nabiralci. Zaradi načina življenja in velikega spoštovanja do Zemlje, za seboj v preteklosti niso puščali sledi svoje kulture, razen jamskih slikarij. Bušmane smo obiskali severno od Tsumkweja, kjer je nemška fondacija (www.lcfn.info/hunters) organizirala živeči muzej. Čeprav je vasica s prebivalci pripravljena za maloštevilne popotnike, je bilo naše doživetje zelo pristno in ga močno priporočamo.