

Stonehenge
Kaj boš pri teh kamnih? Saj so samo kamni! …smo poslušali, ko smo povedali, da bo en dan našega nedavnega obiska Londona namenjen Stonehengu in okolici.
Za mene niso samo kamni 🙂 .
30 impozantnih, silnih kamnitih struktur, ki se skrivnostno in pokončno dvigajo sredi angleške salysburyjske nižine in pričajo o stari megalitski kulturi. Strokovnjaki so si edini, ko pravijo, da je Stonehenge najlepši in najveličastnejša priča stare megalitske kulture v Evropi, domnevno zgrajen okoli leta 1600 pr.n.št., a hkrati je v povezavi z njegovim nastankom še mnogo ugank in skrivnosti.
Iz površja je morda – na prvi pogled – videti kot zmešnjava pokončnih in prekucnjenih kamnov, iz zraka pa postane njegova oblika bolj jasna. Gre za niz koncentričnih krogov iz nasute zemlje ter manjših in večjih kamnov.
Preiskovalne metode so razodele, da je bilo vseh 30 blokov zunanjega in 49 manjših blokov notranjega kamnitega kroga izjemno skrbno postavljenih in izglajenih in to samo s pomočjo kamnitih orodij. Še vedno se postavlja vprašanje, kako so tone težke kamnite bloke prepeljali iz 200 km oddaljenih Prescellyjskih gora. Prav tako se zastavlja vprašanje, s kakšnim namenom so bili postavljeni?
Očitno je, da so stara ljudstva zelo natančno poznala naravne ritme in da je Stonehenge zgrajen popolnoma v sozvočju z njimi. Večina arheologov se strinja, da je bil Stonehenge prizorišče obredov. Tudi pogrebnih, a vsekakor ne samo takšnih. Strinjajo se, da so bili megalitski spomeniki prizorišča zbiranja ljudi in čaščenja Zemlje, Narave in Življenja. Tu so se ljudje zbirali ob posebnih priložnostih, kot so zimski in poletni solsticij, oziroma sončev obrat. Sonce ob poletnem sončnem obratu vzhaja in ob zimskem solsticiju zahaja – vzdolž osi, ki megalitski spomenik simbolično deli na dva dela.
Kakšno neverjetno povezanost z naravo in naravnimi ritmi so imela stara ljudstva in kako so le te znali spoštovati in jim slediti. In čeprav je Stonehenge v današnjem času turistična atrakcija ter se med megaliti ni mogoče sprehajati – zgolj okrog njih, pa mi je bil obisk le tega veliko ljubši kot katerakoli znamenitost bližnjega – sicer lepega, a nič naravnega – Londona 🙂 .
Ljudje smo si različni, pravijo. Na srečo 🙂 .