Popotovanje štirih dežel

Prvi del letošnjih poletnih počitnic smo preživeli z možgani na off v Grčiji in na raziskovanju Balkana.

Otrokoma sva obljubila Grčijo že lansko leto, ko smo poleti odleteli čez lužo. Grčija je njun kotiček igre, druženja s prijatelji, prostor razposajenosti, sproščenosti, raziskovanja in uživanja. Z lepimi plažami, prijaznimi domačini in izvrstno kulinariko vedno znova navduši in nam zagotovi popolni odklop. Ker pa s Petrom rada uživava tudi v raziskovanju novih dežel, smo jo tokrat domov mahnili čez Albanijo, Črno goro in Bosno.

Smo pristaši raziskovanja Grčije (ali katerekoli druge dežele) v lastni režiji. Vem, to ne ustreza vsem in čisto v redu je tako. Nam pa to predstavlja svobodo. In svobodo imamo res radi. Svoboda je definitivno na vrhu naših osnovnih življenjskih vrednot. Je cilj in je pot. Vse hkrati. Seveda s to svobodo pride tudi odgovornost. Premo sorazmerni sta. Zato je včasih naporno, a zagotovo vedno vredno.

V Grčijo se vedno odpravimo s trajektom, ki sedaj ponovno vozi iz Trsta. Če smo pri nakupu karte dovolj zgodnji – je njena cena zelo ugodna. Letos smo karto kupili v januarju in za njo odšteli 200 eur (za 4 osebe + avto). Katerekoli karte kupimo – vedno takoj vplačamo tudi riziko odpovedi direktno pri Corisu. Tako smo lahko brez skrbi – tudi v primeru morebitnih nepričakovanih odpovedi. Tistih 25 ur preživetih na ladji ni izgubljen čas. Je čas resetiranja. Čas preklopa na drugačne obrate, predstavlja odklop od službe, skrbi, tudi elektronike. Čas kartanja, branja knjig, pogovorov in spanja.

V Grčiji nam je 10 dni nudil zavetje kamp pod stoletnimi oljkami v bližini nam ljube Parge. Lepo se je objeti z domačini, ko prideš tja; razvajati z okusno hrano pri Babisu; oditi na jutranji treking na Sveto Heleno ali v hladno zavetje soteske Acheron; na sprehod pod oljkami, v skrite turkizne zalive ali na raziskovanje starih trdnjav v bližini. Grčija nam je všeč tudi zato, ker je veliko cenejša od sosednje Hrvaške. Vem, ne gre posploševati – a generalno je to res. Za nočitev za 4 osebe smo v kampu dali na noč 30 eur, prav toliko so plačali tudi prijatelji v bližnjem apartmaju.

Proti domu smo se odpravili čez Albanijo, Črno goro in Bosno.

Albanija je….pač Albanija. Njen južni del smo raziskovali že pred leti. Tokrat smo se odpravili do Unescovih mest Gjirokastro in Berat. Zlagala bi se, če bi rekla, da stvari v Albaniji povsod štimajo, ker ne. Albanija je revna, a ima skrite bisere in ljudje so zelo prijazni. Gjirokastro nam je bil všeč, a bilo je prevroče in nismo ga mogli doživeti tako, kot bi si zaslužil. Berat pa nas je pustil brez besed. Čudovito mesto, čudovito obzidje in območje gradu nad mestom – ki je pod zaščito Unesca. Prespali smo znotraj Unescovega gradu na hribu nad mestom, ki je nudil čudoviti razgled in doživetje. Toplo lahko priporočimo Guest-house Kris, kjer smo za nočitev z zajtrkom za 4 osebe plačali zopet samo 30 eur.

Po Albaniji smo se za nekaj dni ustavili v Črni gori, kjer smo se srečali s sestro, ki tam trenutno dela in mami na obisku pri njej. Otroka sta po dolgem času videla teto in babi in seveda uživala v družbi. Midva s Petrom pa sva si privoščila roadtrip v dvoje 🙂 . Črna gora je podrla vse stereotipe in morebitne predsodke. Pustimo nagužvane plaže, v Črno goro nima smisla potovati zaradi plaž – temveč zaradi vsega okoli. Prelepo. Ljudje pa odprti, polni življenja, radosti, veselja, zagona in energije. Razgledi na Unescovo Boko Kotorsko jemljejo dih, skoraj 500 stopnic na Lovčen v vročini tudi, a se je splačalo potruditi. Vožnja med kanali in lokvanji po Skadarskem jezeru je bila prelepa, Biogradski narodni park in istoimensko jezero na severu Črne gore pa nam je nudilo prijetno ohladitev. Piko na i pa seveda predstavlja kanjon Tare in bližnji Durmitor. Najlepši del poti je bila počasna vožnja od Žabljaka čez sedla (Sedlo in Prijespa) do Trse in naprej v Plužine. Priporočamo zelo, saj so razgledi veličastni 🙂 .

In potem Bosna. Ne vem kako naj to zapišem, da ne bo preveč negativno. Ljubitelji Balkana me bodo grdo gledali, ampak nič hudega. Ko smo iz Črne gore vstopili v Bosno – je bilo kot bi stopili iz življenja v smrt. Dobesedno. Grozljiva energija kraja, ljudje ujeti v preteklost, občutek še vedno prisotne hladne vojne vsepovsod, ob razritih cestah (albanske ceste so bile proti tem v južni Bosni luksuz) table z napisi Republika Srbska….halo, a nismo v Bosni? In če sem na začetku pisala o tem, kako pomemben je občutek svobode – jo tu v Bosni – v krajih, ljudeh, odzivih, čustvih….nisem čutila. Tukaj sem Petru prvič rekla – pojdimo domov, preveč senzibilna sem za energije krajev in ljudi – Bosna ni za mene. Baščaršija v Sarajevu je malo popravila vtis, čeprav sem imela še vedno občutek, kot da sem pristala v nekem res starem, slabem filmu. Brez življenja. Zaradi negativnega vtisa Bosne na nas – bi skoraj izpustili Visoko in piramide.

Po poti sem se nenehno spraševala – če so tu res piramide, ki zdravijo, zakaj za vraga njihov vpliv ne seže čez deželo, da bi se zbudila iz svoje otopelosti in žalosti in “ozdravela”? Tudi mesto Visoko ob piramidah me s svojo energijo ni prepričalo. In potem je sledil obisk rovov Ravne pri piramidah.

Kaj naj rečem? Energija tam je 100% nasprotje energiji Bosne. Čista ljubezen, dobesedno za zjokati se od sreče in hvaležnosti. Kaj je tako posebnega tam spodaj – fizikalno ne znam dobro opisati, a to se čuti. Otroka sta tu prvič fizično začutila, da imajo tudi kamni in kristali energijo, da so živi in vplivajo na nas in tako malo po malo začutila svet energij okrog nas in v nas. In ja, dokler so rovi pod piramidami zasuti, vpliv le teh na okolico ni mogoč. Srčno upam, da jih čim hitreje odkopljejo.

Energije piramid so nas tako navdušile, da je letalska karta za njihovo raziskovanje na drugem koncu sveta, že v naših žepih 🙂 . Aleluja.

Potovanje po Grčiji in Balkanu torej ni bilo popolno, bilo pa je življenjsko. Tudi v življenju ne iščemo vedno popolnosti, pa je ravno zato tako lepo. Stvari niso vedno idealne in kraji in ljudje včasih prebudijo v nas občutke, ki niso samo lepi in pozitivni. Pomagajo pa, da postanemo bolj zreli, odrasli, spoštljivi in hvaležni. To pa tudi nekaj šteje.