Tindari in Cefalu

Najlepše stvari so največkrat skrite površinskim turistom. Znani in oblegani turistični kraji po pravilu skoraj nikoli ne pokažejo tistega, kar je resnična lepota dežele in ljudi, ki v njej bivajo.
Ne pravim, da tudi mi ne obiščemo znanih turističnih krajev. Jih. Samo nam je popolnoma jasno, da moramo za pristno doživetje videti še kaj drugega. Skritega. Izven uhojenih poznanih poti. Izven cone udobja. Tisto je drugačno doživetje, ki je največkrat poplačano s spomini, ki ostanejo – tudi ko mine veliko let od njih. Naše raziskovanje sveta seveda odseva naš način življenja. Vse kar nas obkroža je vedno odsev tistega v nas. Vedno. In mi res ne živimo po liniji najmanjšega odpora. Živimo precej drugače od večine ljudi, ki nas obkroža. Smo čudni – velikokrat smo. Smo pristni – največkrat. Igramo – skoraj nikoli. Iščemo globino in lepoto – vedno.
Zelo sem hvaležna za vse tiste, ki nas začutijo in s katerimi prepletemo naša življenja. A različni smo si in različne so naše poti. Na srečo. Narava pa je tukaj – vedno in povsod. Čudovita in lepa.
Čudovit in lep pa je tudi košček Sicilije, ki smo ga raziskovali pred dvema letoma – njen skriti sever in okolica Tindarija. Nič nismo pričakovali in dobili tako veliko. Tam nekje – izven uhojenih poti 🙂