Popotniško leto 2017

Za nami je izjemno popotniško leto, o kakršnem smo v preteklosti lahko samo sanjali. Kljub temu, da nam statistika ni najbližja, pa smo prešteli dni, ki smo jih letos preživeli izven Slovenije: kar 71 jih je bilo 🙂 . In razvrstili so se v 12. državah izven Slovenije.

Vsa prelepa doživetja nam seveda niso bila položena pred nos, za njih smo se morali kar precej potruditi, veliko delati in biti res pridni na poslu, premagati marsikatero oviro, preživeti kar precej ur ob logističnem načrtovanju ter se soočiti tudi s kakšnimi izzivi in čustvi, ki niso samo prijetna. Ko potuješ z otroci, je vedno prisotna velika odgovornost in včasih tudi strah, saj je od tebe odvisno – ne samo tvoje doživljanje potovanja, temveč tudi vse tisto, kar se dogaja otrokom. In čeprav se na prvi pogled zdi, da je potovanje z otroci precej oteženo (priznam, včasih tudi res je), pa je hkrati tudi veliko lepše, bolj polno, pristno, doživeto, spontano in bogato v vseh ozirih. Niti za sekundo ne bi zamenjala najinih starih samostojnih potepanj s skupnimi družinskimi doživetji. In neskončno sem hvaležna, da mi je to dano.

Kam nas je vodila pot v letu 2017?

V januarju nas je po res napornem decembru čakalo že prvo daljše potovanje, ki je trajalo 22 dni. Bilo je pravi balzam za dušo in telo. Pot nas je prvič vodila v Srednjo Ameriko in sicer v Mehiko in Belize.

Belize je bil na našem popotniškem seznamu že zelo dolgo – odkar smo obiskali čokoladnico Zotter v Avstriji (in si ogledali film o kakavu), Mehika pa niti ne. A ugodne letalske karte so nas popeljale na čudovito dogodivščino, kjer so padli marsikateri predsodki in napačna pričakovanja. Bilo je izjemno potovanje, kjer smo res uživali in ga močno priporočamo tudi ostalim popotnikom. Več o njem si lahko preberete v članku Plan potovanja: Mehika in Belize.

Sledilo je par mesecev dela in raziskovanja Slovenije do kratkega 2 – dnevnega prvomajskega potepanja po Italiji. Le kaj bi mi brez Italije 🙂 . Raziskovali smo Verono in okolico Trsta in se gurmansko razvajali.

Konec maja smo za okroglo življenjsko številko odpotovali za 4 dni v London in si poleg angleške metropole ogledali še veliko željo zadnjih let – mistični Stonehenge in del idiličnega angleškega podeželja. London sicer ni mesto, kamor bi se želeli vračati ponovno in ponovno, z razliko od tistega, kar nas vedno očara – narave okrog njega. Angleško podeželje nas bo sigurno ponovno srečalo.

Komaj smo se vrnili iz Velike Britanije, že so se začele priprave na eno večjih družinskih avantur do sedaj, na skoraj epsko potovanje v Afriko, kamor smo se odpravili s prijatelji. Trije tedni Namibije, Bocvane in Viktorijinih slapov (Zimbabwe, Zambija) so bili sanjski in dobesedno filmski. Potovanje nas je zadelo, vrglo na rit in čisto navdušilo. Več o njem si lahko preberete v članku Plan potovanja: Namibija, Bocvana in Viktorijini slapovi.

In ko smo že mislili, da smo do jeseni zaključili s potepanji, pa je del naše družine precej na hitro in malo nepričakovano konec avgusta odpotoval za 7 dni v Grčijo, točneje na Kreto. Potovanje, oziroma bolj počitnice mame in hčerk so bile posebne in čisto drugačne, kot sem jih navajena. Kombinacija raziskovanja (Krete in Santorinija), ter počitka, je bila namreč čisto nasprotje tistemu, česar smo navajeni kot družina, a hkrati prijetna sprememba. Mogoče pa se staram 🙂 .

In za popotniški zaključek leta 2017, smo se za krompirjeve počitnice odpravili za dobrih 14 dni uživati na Tajsko. Na poti do nje smo obiskali tudi Singapur in kanček Malezije. Nismo želeli prehitrega tempa potovanja, ampak bolj odklop in dopust, počasen in miren. Že dolgo časa nismo 7 noči prebili na istem mestu, tokrat na tajskem otočku Koh Lipe. In priznam – bilo je super.

Med vsemi temi potepanji pa je bil tudi veliko trenutkov, ki niso bili tako idilični, trenutkov, ko nismo vedeli, ali se bo izšlo, kako se bo izšlo, ali je prav ali ni prav….

Želja po svobodi in raziskovanju, pogum namesto strahu in neka notranja jasnost in vedenje, da so potovanja del našega življenja in tistega kar smo….je za nas kažipot naše poti. Hvaležna sem za zdravje, ki nam je precej služilo in srčno upam, da bo tako tudi vnaprej.

In hvaležna sem, da smo se rodili in živimo v prelepi Sloveniji. Ne pravim, da je tukaj vse super deluxe, daleč od tega, a ko greš malo po svetu – začneš bolj ceniti tisto, kar imaš. Zato v naših prostih trenutkih med potovanji z veseljem redno raziskujemo tudi lepote naše deželice. Brez le teh, življenje ne bi bilo tako polno in izpolnjeno.

Uživajte v majhnih radostih zato, da boste nekoč lahko uživali in cenili tudi tiste večje.