Plan potovanja: Mehika in Belize

Zaradi precej vaših vprašanj, ki jih dobivam o našem zadnjem potovanju po Mehiki in Belizeju, sem se odločila napisati malo daljši in podrobnejši članek o naši poti. Upam, da vas bo spodnji prispevek opogumil za skok čez lužo in odločitev za novo dogodivščino.

Če pa ste bolj vizualni tip, pa si poglejte vsaj vmesne fotografije, morda bosta ti destinaciji zaradi njih pristali na vaši wish listi 🙂 . Ja, tako lepo je bilo 🙂 .

Kdaj smo potovali?

Po Mehiki in Belizeju smo potovali med 12.1. in 2.2. 2017, kar pomeni 22 dni, vendar smo bili – zaradi daljše poti – tam efektivno 20 dni. To je za počasno in doživeto ter hkrati sproščujočo pot dovolj. Seveda se ne bi branili kakšnega dneva več, a smo žal omejeni z dopustom. Če nimate na voljo tri tedne časa, je tudi v krajšem obdobju možno raziskati deželi – morda v tem primeru zgolj eno izmed njih.

Kje smo potovali?

Potovali smo po delu Mehike, ki leži na polotoku Jukatan ter po severnem delu Belizeja. Naš namen je bil sprva k potovanju dodati še kratek obisk Gvatemale, predvsem ogled majevskih piramid Tikala, vendar smo se že pred odhodom odločili, da Gvatemalo tokrat izpustimo.
Glavni razlog so bili stroški, ki bi v primeru kratkega izleta čez belizejsko-gvatemalsko mejo, nanesli več 100 eurov. Tu bi bilo dvojno plačilo belizejske vize (ki se plača vsakič, ko zapustite državo), plačilo dodatne takse in dovoljenja za avto v višini vsaj 200 eur (ki jo zaračuna Gvatemala), če bi se odločili oditi čez mejo z lastnim prevozom, oziroma izredno drag turistični paket, če bi odšli organizirano iz San Ignacia (vsaj 500 eur za nas štiri). Tudi vstopnina v Tikal ni najcenejša. Poleg cene pa je prevladalo dejstvo, da smo tudi na belizejski strani in okoliški džungli našli prelepe majevske piramide, ne turistične in resnično veličastne. Tako tudi prave motivacije za kratek in izredno drag obisk ni bilo. Verjamemo pa, da Gvatemala ponuja ogromno in nas še čaka.

Kakšna je bila letalska povezava in cena kart?

Letalske karte smo kupili že pomladi 2016 in jih dobili po ceni 395 eur. Vedno nam je zelo pomembno, da izberemo nočni let in kratke povezave. V Cancun smo leteli s špansko Iberio in sicer na relaciji: Benetke – Madrid – Mexico City – Cancun. Na nobenem letališču nismo čakali več kot dve uri in pol in pot je minila tekoče, hitro in enostavno.
Pot nazaj je bila še lažja in hitrejša, saj smo leteli z British Airways in sicer: Cancun – London – Benetke. Tudi tu je bil let nočni in kot bi mignil smo bili doma.

Plan potovanja

V nadaljevanju vam predstavljamo naš potovalni plan, pospremljen s fotografijami, da boste deželo lažje začutili 🙂 .


1.dan: pot Benetke- Madrid – Mexico City – Cancun

2.dan: Cancun – Tulum

V Cancun smo prispeli v dopoldanskem času in nekaj najlepšega je že iz letala opazovati deželo, ki nas pričakuje. Sploh če je vreme lepo.

Kar se da hitro smo prevzeli avto in se odpravili v smeri Tuluma, kjer smo imeli že rezervirane štiri nočitve. Že doma sem si na Google map-u poiskala kakšne bolj skrite kotičke v sicer preveč turistični mehiški rivieri in tako je bil naš prvi stik s karibskim morjem v naravnem rezervatu, ob plaži Venado. Le ta leži na poti med Cancunom in Tulumom in je izvrstno začetno, ne preveč turistično spoznavanje dežele. Dostop do tega dela obale je možen med 9 in 18h, vanj te spusti varnostnik brez plačila, vendar je rezervat potrebno zapustiti do 18h. Doživetje je bila prijetna alternativa turističnim plažam mehiške riviere. Koordinate plaže Venado so: 20.547339, -87.156713

3.dan: Tulum

Ker časovna razlika potovanja na zahod pomeni zgodnje jutranje prebujanje in večerno zaspanost, je zgodnje vstajanje super izkoristiti. Tulum je za naš okus že malo preveč turistično mestece, ki pa navkljub turizmu ponuja kar nekaj lepih doživetij. Nujen je obisk Tulum ruins (majevske piramide v Tulumu), vendar nujno zelo zgodaj, ob 8h, takoj ko se odprejo. Takrat namreč ni še nikjer nikogar, saj turistične skupine pridejo šele okrog 10h. V zgodnjem jutranjem času boste imeli prelepo območje piramid z bujnim rastlinjem ob karibskem morju skoraj za sebe. Delili si jih boste zgolj z peščico popotnikov in kar nekaj zanimivimi in atraktivnimi kuščarji, v naravnem okolju, seveda.

Poleg majevskih piramid pa je celoten polotok Jukatan poznan tudi po cenotesih, ki so naravne podzemne ali nadzemne jame, idealne za kopanje. Cenotesov je res ogromno, naš izbor pa je temeljil predvsem na tistih, ki so malo manj obiskani. Tako smo prvi dan obiskali Cenote Azul, bili deležni brezplačnega fish spa-ja in uživali v prelepem okolju naravnih bazenčkov. V Tulumu pa smo odkrili tudi izvrstno lokalno, preprosto, a pristno mehiško restavracijo, najboljšo na naši poti – La Coqueta. Ne izpustite jo, če se boste potepali tam okoli.

4. dan: Xel -Ha

Ker je mehiška riviera velikokrat zelo vetrovna in je morje preveč valovito (tudi pri nas je bilo tako), smo se odločili, da obiščemo naravni park Xel-Ha. Sprva sem bila o obisku skeptična, saj je park (sicer v naravnem okolju) ena izmed turističnih atrakcij, celodnevna vstopnina pa ni najbolj poceni. A celotno doživetje nam je bilo všeč, otroka (mala in velika 🙂 ) sta uživala v plavanju med mangrovami, naravni vožnji po reki, spuščanju po zip line-u, dobri hrani in počitku v visečih mrežah. Poleg kuščarjev pa so nas tu na vsakem koraku spremljali nekakšne mačje pande, katerih točnih imen še nismo odkrili. In tudi tu velja pravilo: rana ura je zlata ura, saj je v jutranjih urah vsako doživetje v turističnih predelih bolj pristno, tiho in preprosto lepše.

5. dan: Coba in cenotesi

Coba. Prelepe majevske piramide, obkrožene z džunglo, kjer tudi sredi dneva lahko najdeš tihe in mirne kotičke, nenavadna drevesa, živali in razglede iz najvišje piramide, na katero se lahko tudi povzpneš. Doživetje popestri vožnja s kolesi po potkah džungle, ki si jih lahko izposodiš, saj je območje kar veliko. V okolici Cobe so trije prelepi cenotesi. Nas je najbolj navdušil Multun – Ha, cenote s kristalno modro vodo, čista tišina, nikjer nikogar. Mistično in posebno. Ta dan je bil vsekakor eden izmed vrhuncev potovanja po Mehiki.

6. dan: Tulum – Valladolid

Čas je bil za pot naprej. Le ta nas je vodila v Valladolid, majhno, pristno mestece, ki nas je očaralo. Če boste potovali po Jukatanu – ga ne izpustite. Posebej lepo je posedanje na osrednjem trgu, poslušanje lokalnih glasbenikov in kulinarično razvajanje v restavraciji El Atrio, ki jo močno priporočamo.

7. dan: Rio Lagartos, Las Coloradas – Isla Holbox

Pot nas je iz Valladolida vodila na sever, v Rio Lagartos in naravni rezervat Las Coloradas, kjer se nahajajo najlepše soline, kar smo jih videli do sedaj in nasploh nekaj najlepšega kar so videle moje oči – roza soline in flamingi, sprehajajoči se med njimi. In nikjer nikogar. Sploh nikogar, na precej velikem območju. Čisto sami smo bili. Prelepo.

Iz Las Coloradas-a smo se odpeljali do Chiquile, ki je izhodišče za trajekt do Isle Holboxa, čudovitega otoka zaščitenega kot naravni rezervat, poznanega pri backpackerjih, ne pa tudi pri vsej ostali množici turistov v Mehiki. Must do potepanja po teh krajih. Otoček, kjer ne poznajo avtomobilov in asfalta, zgolj ceste iz bele mivke in bele peščene plaže z množico ptic na njih, v nizkih vodah prelepih lagun pa plavajo skati vseh velikosti. O otočku bom naredila posebno objavo, saj si to zasluži. Tukaj pa zgolj nekaj prvih fotografij.

8. in 9. dan: Rajski dnevi na Isla Holbox-u.

Kako početi nič in uživati v vsakem trenutku? Ni bilo težko.

10. dan: Isla Holbox – Chichen Itza – Merida

S težkim srcem smo se odpravili iz otočka. Če bi se odločali še enkrat, bi vsekakor skrajšali svoje bivanje v Tulumu in več časa preživeli na Isli Holbox-u in okolici. To je morda najboljši nasvet, ki vam ga lahko damo o potovanju po Mehiki in ki ga je res vredno upoštevati, ker vam ne bo žal 🙂 .
Pot nas je vodila naprej – do znamenite Chichen Itze, območja največje majevske piramide, ki je seveda pod zaščito Unesca. Saj se jo splača pogledati, to je res. Je impozantna, veličastna, tudi to je res. Je pa to tudi vse. Veliko lepše nam je bilo zgodaj zjutraj ob majevskih piramidah v Tulumu ter v džungelski Cobi. A če si že tu, greš turistično Chichen Itzo pogledati. Pravijo. Greš, da se doma ne sprašuješ, kako bi bilo če….To je bil najbolj vroč dan našega potovanja, saj je termometer pokazal 38 stopinj, na soncu pa jih je bilo še več. Vožnja, vročina, turisti in za piko na i sva se z Lanom še zastrupila. In to kje – v uradni restavraciji Chichen Itze! Dan smo končali v Meridi, mestu, ki nam ni bilo všeč (v nasprotju z Valladolidom), a smo bili tu z enim samim namenom, ki se je dan kasneje izkazal kot vrednega….

11. dan: Merida – Celestun – Chetumal

In ta namen je bil naravni rezervat Celestun. Izhodišče za njegov obisk je ravno Merida. V Celestunu v naših zimskim mesecih domuje na stotite roza rac – kot sta jih v hecu poimenovala otroka. Flamingi, seveda. Sem mislila, da bom videla enega, dva, mogoče deset, z malo sreče 50 flamingov. Videli smo jih na stotite. In res čisto nič ne pretiravam 🙂 . Resnično neverjetno. In vredno vsakega truda in vložene energije. Za piko na i smo s čolnom raziskovali še naravne kanale mangrov in se sprehajali med njimi. Noro.

Po prelepem doživetju s flamingi in mangrovami pa nas je čakala najdaljša vožnja na naši poti. Iz obmorskega Celestuna smo morali priti v obmejni Chetumal – izhodišče za prehod meje Mehika – Belize. Vožnja je bila dolga in naporna, predvsem zaradi številnih vasi v centru polotoka Jukatan in zelooo pogostih ležečih policajev. Utrujeni smo prišli v Chetumal, kjer nas je naslednji dan čakala nova državi na naši poti – Belize.

12. dan: Chetumal – San Ignacio

Takoj po prestopu meje iz Mehike v Belize smo začutili čisto drugačno energijo. Iz pisane, živahne, strastne mehiške v mirno, spontano, počasno karibsko. Flora in favna se je spremenila, vasice so se spremenile, ljudje so bili drugačno. Super prvi občutki so bili. Ljudje v vasicah živijo v preprostih barakah, a vsi imajo popolnoma urejeno okolico, palme, zelenje…res lepo. Preprosto, revno, a urejeno.

Pot nas je prvi dan vodila do goratega dela Belizeja, v mestece tik ob gvatemalski meji – San Ignacio.
Na poti do San Ignacia smo se ustavili še v Community Baboon Sanctuary, ki je naravni rezervat v katerem živijo znamenite divje Howler monkeys, najbolj glasne od vseh vrst opic (njihovo oglašanje so uporabili v filmu King Kong, pa še v nekaj ostalih filmih), a hkrati tiste, ki živijo samo po drevesih in le redko vzpostavijo stik s človekom. V naravnem rezervatu jim je (po sedmih letih truda) uspelo vzpostaviti stik z eno opičjo družino in zelo spoštljivo so nas popeljali do njih, v njihovo naravno okolje. Doživetje je bilo res pristno. Spet – nikjer nobenega drugega turista, narava, divjina, mi in domačini in opice in ptice in iguane 🙂 .

V San Ignacio smo prispeli zvečer, utrujeni, a srečni. Počutili smo se tako, kot da smo ob pravem času na pravem mestu. Vse se je zložilo. Deželo smo sprejeli in ona je sprejela nas.

13. in 14. dan: San Ignacio

Sledil je čas za raziskovanje goratega predela Belizeja. San Ignacio je komaj mestece, prej velika vas, z nekaj turističnimi kapacitetami, a pravzaprav je bilo turistov zelo malo. V San Ignaciu si lahko cel teden, pa ti ne zmanjka kotičkov za raziskovanje. V njegovi bližini je tudi znameniti ATM (Actun Tunichil Muknal), vendar se mi zaradi večje zahtevnosti poti in spusta v podzemne jame zaradi otrok za njega nismo določili. Po prebranem na različnih forumih pa je doživetje vsekakor vredno truda in je izkušnja lahko fenomenalna.
Smo pa raziskovali San Ignacio, okolico in njegovo tržnico, odšli smo v mini čokoladnico in tam pri domačinih – potomcih Majev spoznavali kakavovec in tradicionalni postopek pridobivanja čokolade. Seveda smo jo na koncu tudi jedli in bilo je izvrstna in noro polnega okusa.

V bližini San Ignacia smo si ogledali najlepše majevske piramide na naši poti – Xunantunich, kjer smo bili zopet skoraj sami, se potikali po džungli, se povzpeli na piramide in opazovali okolico in divjino Gvatemale ter Belizeja (piramide so čisto na meji z Gvatemalo).

Zjutraj – pred zoro smo se odpravili na opazovanje ptic – predvsem tukanov in obiskali Iguana project – projekt, ki se ukvarja z zaščito iguan, saj so v tem delu Belizeja (zaradi trgovine z njihovim mesom in jajci) ogrožene.

San Ignacio nas je očaral in še zdaleč nismo raziskali vsega, kar bi si želeli. Več pa kmalu v prispevku samo na temo tega posebnega mesteca.

15. dan: San Ignacio – Geoffs Caye – Caye Caulker

Zopet je bil čas za morje. In to ne katerokoli morje, pač pa drugi največji koralni greben na svetu, katerega najlepši del je ravno Belize Barrier Reef. Prvi dan smo se odpravili na izlet z ladjico do idiličnega otočka, ki se mu reče Geoffs Caye. Tu smo naredili napako, saj smo na izlet do njega odšli iz Belize Cityja, veliko bolje pa bi bilo, če bi se na njega odpravili iz Caye Caulkerja. A več o tem kmalu, v posebnem prispevku o Belize Barrier Reef-u.
Otoček je prelep, koralni, spominja na tiste iz Maldivov in je vsekakor vreden obiska.

Zvečer smo prispeli na Caye Caulker. Zopet otoček brez avtomobilov, s cestami iz bele mivke, obdanimi s palmami in visečimi mrežami. Ah.

16. in 17. dan: Caye Caulker – Belize Barrier Reef

Najbolj od vsega si želim napisati članek o Belize Barrier Reef-u in ga deliti z vami. Skupaj s fotografijami. Ampak vse ob svojem času. Vrhunec našega zadnjega potovanja, poseben, čudovit svet – ne samo svet – vesolje pod vodo in okoli nje. Več kmalu – tokrat pa zgolj nekaj prvih fotografij.

18. dan: Caye Caulker – Bacalar

Pot nas je iz Caye Caulkerja vodila nazaj na celino, v Belize City in v smeri Mehike. Ko smo že mislili, da se potovanje končuje, nas je pričakalo še eno lepo presenečenje. Biser južnega dela Mehike – jezero z laguno sedmih barv – Bacalar. Tu smo srečali tudi prve in edine Slovence na našem potovanju. Mlado popotniško družino in prav lepo je bilo poklepetati o izkušnjah, doživetjih in potovanjih po svetu.

19. dan: Bacalar

Jezero sedmih (resnično vsaj sedmih) barv z edinstvenimi stromatoliti v njem, ki ga naredijo še bolj posebnega. Raziskovanje okolice, fotografiranje na kubik, dobra hrana. V mestecu Bacalar, tik ob osrednjem trgu, smo odkrili mini, pristno italijansko – mehiško restavracijo, z izvrstno hrano in pravim italijanskim sladoledom. Ime restavracije je Por que no (Zakaj ne) in jo zelo priporočamo, če se boste potepali po tistih koncih. Najlepši del jezera Bacalar se nahaja ob njegovem jugozahodu, v bližini cenotesa Azul. Na tem delu jezera Bacalar lahko tik ob obali opazujemo žive strukture stromatolitov, plavamo med njimi in uživamo v neštetih odtenkih modre barve. Tu resnično nimaš občutka, da si ob jezeru, temveč ob nori, nezemeljsko lepi morski obali. Zoper skoraj sami, brez množice turistov. Edino kar je potrebno paziti je to, da se ob obalo jezera s stromatoliti ne odpravimo med vikendom, saj je v tem primeru tam več ljudi, a ne turistov, temveč domačinov. Nam je samota v naravi in ob naravnih lepotah ljubša, zato ob planiranju poti poizkusimo to upoštevati.

20. dan: Bacalar – Sian Kaan

Naše potovanje se je bližalo koncu in potrebno se je bilo pomakniti nazaj proti severu – v smeri Cancuna. V Cancunu nismo želeli biti niti minute dlje, kot je nujno potrebno, zato smo ta dan izkoristili za ogled še enega naravnega rezervata, ki je zaradi svoje flore in favne tudi pod zaščito Unesca, a hkrati presenetljivo pri turistih precej nepoznan in malo obiskan. Na našo srečo. Sian Kaan, lagune, ki jih povezujejo kanali, plavanje med mangrovami, vožnja s čolnom in raziskovanje skritih kotičkov. Lepo. Ob Sian Kaanu smo si ogledali še zadnje majevske piramide na naši poti: Muyil – preproste, a lepe.

21. dan: Playa del Carmen – Puerto Morelos

Zadnji dan raziskovanja Mehike smo morali biti v bližini Cancuna, saj nas je zvečer čakal let domov. Odločili smo se, da si ogledamo Playo del Carmen in njene, baje lepe plaže. No, po desetih minutah smo obrnili. To ni za nas, gužva, hotelski kompleksi ob plaži in ponovno valovito morje. Ne, hvala. Odpeljali smo se do Puerto Morelosa, ki je prav tako turistično mestece, a vsaj brez velikih hotelskih objektov v bližini plaže, z nekaj več pravega vzdušja in miru.

22.dan: Cancun – London – Benetke

Prehitro je minilo in s kar težkim srcem smo se poslovili od naše zadnje poti. Še se vidimo 🙂 .


Upam, da vam je bila naša zgodba poti zanimiva in da vas je – skupaj s fotografijami – morda prepričala, da je tudi ta del sveta vreden raziskovanja.