La Rambla

La Rambla je najbolj znana in obiskana ulica v centru Barcelone. Obdana z drevesi povezuje Placa de Catalunya z Port Vell – om na obali. Zjutraj je ulica zaspana in tiha, čez dan in sploh ob večerih pa živahna in glasna.
Federico Garcia Lorca je za njo napisal, da je to edina ulica na svetu, za katero si želiš, da se nikoli ne konča 🙂
Ulica na svoji vzhodni strani meji na gotsko četrt (barri Gotic), ki si jo je vsekakor vredno ogledati ter se izgubljati v labirintu ulic in trgov. Trg, ki nam je bil posebej všeč in na katerem se ob nedeljah dogaja bolšji semen pa je trg Reial, ki se nahaja tik ob Rambli. Na njem prodajajo vse živo in večinoma vse na črno. Zanimivo je opazovati množico prodajalcev takrat, ko se mimo pripelje policijski avto. V trenutku je trg na pol prazen, tistih nekaj sekund prej pa imaš občutek čistega kaosa in ko smo to doživeli prvič nas je kar malo prestrašilo, ker nismo vedeli, kaj se dogaja.
Skozi Barcelono se je najlažje premikati peš ali s podzemno železnico. Oboje je dobro izkusiti. A pozor. Kljub temu, da nam je bila Barcelona všeč, pa tu ne bi živeli. Stopnja kriminala v Barceloni je precej velika in žeparjev je ogromno. Posebej bodite pozorni na podzemni železnici in tudi vzdolž celotne Ramble. Oziroma najbrž kar povsod, samo tu še bolj.

Kakšna je bila moja izkušnja z žeparji?
Na severnem delu Ramble smo vstopili na podzemno, saj smo se nameravali od tam zapeljati do obmorske Barcelonette. Nikjer ni bilo nikogar – to sem jasno opazila in si rekla O.K. – ni mi treba vzeti torbice iz ramen. Stopam po hodnikih podzemne nakar začutim nekaj čisto rahlega. Vem da sem takrat pomislila da je to tako, kot bi mi metulj sedel na ramo. Na srečo sem zelo zelo zelo senzibilna in takoj začutim skoraj vse (kar velikokrat v življenju sploh ni lahko – a tu je bilo dobro). Obrnem se in prvi trenutek ne opazim nikogar. In potem zagledam urejeno žensko višjega razreda in srednje starosti, ki stopa nekam metrov mimo mene. Potem pogledam svojo torbico, ki je bila seveda že popolnoma odprta, a na srečo nič ni manjkalo. Ko se obrnem na drugo stran, ženske ni bilo več. Uf. Prvi trenutek sploh nisem dojela. Ona ni bila popolnoma nič podobna žeparjem, kot si jih v svoji glavi predstavljamo. In kako ji je uspelo tako hitro in meni skoraj neopazno odpreti torbico – mi še vedno ni jasno.
Tudi če bi me v tistem trenutku uspela oropati, ne bi bil večji problem. Bila bi sicer ob nekaj denarja, ampak O.K. Pomembnejših dokumentov namreč nikoli ne nosimo v torbicah, temveč jih ima v večini primerov pod oblačili tesno ob telesu moja močnejša polovica. Poleg tega vedno na potovanjih vse pomembnejše dokumente preslikamo in jih shranimo, oziroma jih ima skenirane na računalniku tudi nekdo od bližnjih v Sloveniji.
To niso izkušnje, ki bi nas odvrnile od potovanj, temveč izkušnje, ki nas bogatijo in nas brusijo za življenje tukaj in sedaj.
In svet je še vedno čudovito lep in varen. To vem zagotovo.