Banaue

Višinske riževe terase na severu Luzona so bile naša zadnja postaja raziskovanja Filipinov. So na seznamu Unescove svetovne dediščine in veljajo za eno izmed osmih čudes sveta. Obiska in raziskovanja tega dela smo se zelo veselili, čeprav praktično skoraj do zadnjega nismo vedeli, ali se bomo tja lahko odpravili. Naša najmlajša je namreč le dva dni pred nočnim avtobusom na sever Luzona dobila vročino. Tisti trenutek sva bila prepričana, da bova morala spremeniti naš plan potovanja. Malo žalostna, a ne preveč – kar bo pa bo – sva rekla. Doživeli in videli smo toliko lepega, da pravzaprav nič več nismo pričakovali. Vedeli pa smo, da se v ta gorski predel – precej izven nam bližnje civilizacije – lahko odpravimo samo zdravi. Pravzaprav sva tisti večer že urejala nove rezervacije za nočitev v Manili in možnosti ogledov okrog nje. Peter je celo klical v hotel in ko bi moral posredovati številko Trr-ja za plačilo prve noči – je zmanjkalo denarja na filipinski telefonski kartici.
O K. – sem si rekla. Učimo se poslušati takšne znake življenja. Počakajmo in bomo videli. In smo.

Naslednji dan je vročina naše najmlajše čisto popustila in še en dan kasneje smo zvečer ob 10h sedli na avtobus in se podali na ne najbolj všečno vožnjo. Po cca 8 urah smo popolnoma premraženi, s slabostjo v želodcu in neprespani prišli v jasno hladno jutro višinskih riževih teras. Kaj naj rečem? Osupljivo lepo in niti en sam samcat trenutek nismo obžalovali mrzle in s slabostjo prežete poti do tja. Resnično vsi – tudi otroka.

Za raziskovanje Banaue-ja in okolice smo imeli tri cele dni in prvi dan smo si vzeli zelo na easy. Nočitev smo že predhodno rezervirali pri Randyju, ki je v mestu zelo cenjen in cenovno zelo ugoden. Preprosto, čisto, z ogromno koristnimi informacijami in usmeritvami za samostojno raziskovanje brez vodičev. Priznam, prvi trenutek nam je šel tip malo na živce, ko nam je razlagal stvari na način, ki nam ni bil blizu in všečen. Zelo posebno, zelo po svoje, zelo drugačno… a na koncu smo bili hvaležni za vse, kar je za nas naredil – od nasvetov, usmeritev, pomoči in res ugodnih cen, in ga iskreno priporočam.

Za raziskovanje prvega dne smo si izbrali riževe terase Banaue, od katerih niti nismo pričakovali veliko, saj smo vedeli, da so “najlepše” tiste v Batadu, ki so nas čakale dan kasneje. Ah, ta naša pričakovanja in trenutki, ko nam svet pokaže, da stvari pač niso takšne, kot smo si predstavljali. Da so včasih – popolnoma nepričakovano – kakšni kotički lahko veličastno lepi. Uživali smo v jasnem vremenu in v hoji med terasami bolj ali manj piramidnih oblik, prehodili malo morje stopnic (dobro da nismo vedeli, koliko njih nas čaka naslednji dan) in zgodaj zvečer utrujeni (še od vožnje z avtobusom) popadali v posteljo.

Življenje je lepo in najlepše stvari te velikokrat čakajo tam nekje – izven cone udobja.