Lepote doline ob smaragdni reki

V letošnjem juliju sva kar dva vikenda preživela ob najlepši reki na svetu, v dolini reke Soče. Tu je doma toliko naravnih lepot, da bi jih lahko raziskovali mesece, pa jih ne bi zmanjkalo. Midva imava te konce resnično rada in tule je nekaj najinih nasvetov kaj početi. Članek o obisku Posočja sem spisala že lansko leto in si ga lahko preberete tule: https://potepanja.com/ideja-za-izlet-cudovita-dolina-soce/, tokrat pa nekaj o letošnjem raziskovanju.

Do tega skrajno zahodnega konca Slovenije lahko dostopate iz treh koncev, kar je super, saj na ta način lahko naredite krožno pot. Iz severa je tu dostop preko Vršiča ali italijanskega Predila (super za krožno pot), ali pa seveda dostop iz juga.

Na najin prvi junijski obisk sva se v Bovec podala preko italijanskega Predila. Že takoj, ko sva vstopila v Slovenijo, sva bila nagrajena z najlepšimi razgledi na nama ljub Mangrt, žal pa je bila cesta na Mangrtsko sedlo še zaprta. Zapeljala sva se do ene najlepših slovenskih vasi, do Strmeca. Približno 500 metrov nad Strmecem se iz glavne ceste odcepi majhna steza, ki vodi proti malo poznanemu slapu Zaročenca. Če moram izbrati svoj najljubši slovenski slap, je to to. Čudovit je in ob njem sva skoraj vedno sama in nič drugače ni bilo tokrat. Če ste ob njem dovolj zgodaj (dopoldan) je slap v soncu, kar mu daje še poseben čar. In ko na eni strani uživaš v pršenju vode slapu ter tišini, se ti na drugi strani odpira pogled na Jalovec in Loško steno. Čudovito.

Letos je vode v gorah ogromno, zato so slapovi še bolj mogočni. Dolini Loške Koritnice pravijo tudi dolina stoterih slapov in tu jih je res ogromno. Nekaj več o njih sem pisala v članku: https://potepanja.com/sto-slapov-v-dolini-loske-koritnice/

Pot sva nadaljevala mimo Loga pod Mangrtom v Bovec. Po sprehodu po Bovcu sva se odpravila do slapu Virje, ki se nahaja v neposredni bližini in je, v nasprotju s slapom Zaročenca, malo bolj turistično oblegan. Če sva pred tem večkrat uživala v idilični podobi slapu Virje, pa je bila sedaj tu njegova divja različica. V takšni vodnati in mogočni podobi ga še nisva videla. Razlog: ogromno snega v gorah, kar je za doživetje slapov fantastično.

Tretji slap, ki sva ga obiskala na najinem prvem junijskem obisku pa je bil ponovno popolnoma nepoznani slap Globišča, v dolini Globoškega potoka ob kanjonu Učje. Izhodišče zanj je vas Žaga, južno od Bovca. Domov sva se vrnila čez dolino Trente in Vršič.

Najin drugi obisk Posočja letos pa se je začel tam, kjer se je prvi končal: na Vršiču in v Trenti.

Po dolgem času sva ponovno obiskala Zadnjo Trento, ki ji pravimo tudi Kekčeva dežela, saj so tu snemali filme o Kekcu. Ker sva bila že ravno tu, sva se odpravila tudi do izvira Soče. Prosim, ne lotite se tega podviga v japonkah ali natikačih (tudi to sva videla), ker je zadnji del poti do izvira izpostavljen in zahteva malo spretnosti in dobro obutev.

Pot sva nadaljevala po dolini Trente in se ustavljala ob malih ter velikih koritih Soče. Na srečo sva bila tu dovolj zgodaj in množice drugih še ni bilo. In potem, ponovno čudovito presenečenje na najini tokratni poti: Šunikov vodni gaj v dolini Lepene. Saj sva tu že bila, a je bilo vode ob zadnjem obisku malo, premalo za čudovito doživetje. Sedaj pa divja pravljica, resnično. Vau, kako lepa so Slovenija in njene vode.

Popoldan sva se odpravila še do manj poznanega slapu in korit Možnice. Malo sva se izgubljala, saj sva hodila samo po spominu, pa je bilo vseeno čudovito. Slap, korita in turkizna reka Koritnica, v katero se Možnica izliva. In ob koncu dneva še skok v mrzlo Sočo. Brez tega pa ni popolnega obiska Posočja, pravi Peter 🙂

Tokrat sva v Bovcu tudi prespala in sicer v hotelu Soča, kjer sva koristila še zadnje lanske turistične bone. Če si želite pristne domače in okusne lokalne hrane pa priporočam gostilno Martinov hram v Bovcu (nujne predhodne rezervacije, ker so mize takoj zasedene) ali gostišče Žvikar v Podklopci, 5km južno od Bovca.

Naslednji dan naju je pot vodila južneje, po dolini Soče. Tu imate seveda en kup lepot, o nekaterih sem pisala že v predhodnih člankih. Midva sva se tokrat odločila zaviti malo iz poti in sva se tik nad Kobaridom odločila za pot preko Liveka, kjer se nahaja tudi poznani glamping Nebesa, razgledi pa so res čudoviti. Iz Liveka vodi pot tik ob italijanski meji vse do Kolovrata, kjer je na prostem tudi Muzej Prve svetovne vojne.

Preko kraja Volče sva se spustila v Tolmin ravno v trenutku, ko je postajalo res vroče. In kaj je boljšega, kot se iti shladit v prekrasna Tolminska korita. Vau, čudovito, res. Vroče, z nekaj obiskovalci, a vredno obiska.

In za konec naju je čakala še češnja na torti. Razgledna točka Senica nad Modrejem, iz katere se odpre čudoviti razgled na Most na Soči in najlepšo reko, našo smaragdno Sočo. Izhodišče za razgledno točko je travnik nad vasjo Modrej, pot traja slabo uro, je pa kar strma, a nenevarna in vredna truda. Pot vodi večinoma po senci gozdov, zato je o.k. tudi poleti, samo imejte s seboj dovolj vode in pohodne palice, da malo prihranite kolena ob spustu.

Ob koncu vročega dne sva si zaželela še dober gelato, pravi italijanski sladoled. Zato sva se odpravila v Novo Gorico, kjer sva v izjemnih okusih gelata uživala v sladoledarni Pinjola. Priporočam.

Lepote doline ob smaragdni reki in vseh njenih pritokih so neverjetne. Kljub temu, da sva bila tu že res velikokrat, vedno odkrijeva še kaj novega in se jih nikoli ne naveličava. Cenimo kar imamo, ker imamo veliko.