Tisti skriti kotiček srca

Našli smo ga. Pred mnogimi leti. Oddaljen je 25 ur vožnje s trajektom, oziroma 15 ur z avtomobilom. Tam, pod stoletnimi oljkami smo odkrili najlepši kamp, ki nam je veliko let predstavljal poletno zatočišče.
Prostor, kjer se stvari postavijo na svoje mesto. Kjer je vse tako, kot mora biti. Kjer vse maske padejo, ti pa samo si in živiš drugačen tempo. Kjer se čas ustavi in nič, sploh nič ni potrebno narediti, samo biti.
Meni in vem, da vsem nam, ta majhen kotiček pod Soncem predstavlja res veliko. S svojim mirom nas je prvič pričakal točno takrat, ko smo ga najbolj potrebovali in še vedno je to prostor, kjer se – prepolni tempa sodobnega sveta – najlažje in najbolje povežemo, se spočijemo, odklopimo in se prepustimo prijaznosti domačinov, okusu pristne grške hrane, zavetju oljk, smehu prijateljev, pesku – ki nežno masira podplate in morju, ki ohladi in na novo prebudi.
Neskončno sem hvaležna, da smo bili dovolj odprti in pogumni, da smo mu prišli naproti. Hvaležna prijateljem, da so nam ga pokazali in nam v toplih junijskih dneh lepšajo večere ob opazovanju zvezd in sončnega zahoda.
Pride kakšno leto, ko nas popotniški duh popelje v raziskovanje drugih kotičkov sveta. V druge dežele, drugačno pokrajino in k drugačnim ljudem. Čutim, da je tako prav. A hkrati vem, da tam nekje, v čarobni Grčiji obstaja prostor, ki bo vedno tam za nas, kamor se vedno lahko vrnemo, ki nas vedno lahko sprejme in pogosti s svojo lepoto.

Letos ga imamo – v tem obdobju poletnega solsticija, ki smo ga tako velikokrat preživeli tam doli, v njegovem zavetju – samo v svojih mislih in srcih.
Dežela, ki nas pričakuje kmalu je prav tako edinstvena in posebna. In naše srce je že pripravljeno na novo dogodivščino, na nove lepote in doživetja.