Slikovite in fotogenične, Cinque Terre

Cinque Terre je najmanjši nacionalni park v Italiji, katerega ime v dobesednem prevodu pomeni Pet dežel. Gre za pet slikovitih, fotogeničnih vasic vpetih v 18 kilometrski pas Ligurijske obale. Vasice so nastale ob strmi, klifnati obali, ki se v vrsti zaporednih teras z vinogradi in sadovnjaki strmo spušča proti morju. Od leta 1997 je območje Cinque Terre s sosednjim parkom Porto Venere in bližnjimi otoki Palmaria, Tino in Tinetto, uvrščeno na Unescov seznam dediščine.

Za obisk čudovitih vasic je najbolje avtomobil pustiti v kraju La Spezia (južno) ali Levanto (severno) in se do njih odpraviti z vlakom Cinque Terre Ekspress, ki po sistemu hop on, hop off redno vozi med vasicami (na pol ure, v sezoni na 15 minut). To je najhitrejši in najcenejši način za premikanje med vasicami. Karto lahko kupimo vnaprej in skupaj v paketu s Cinque terre trail (vlak in vstopnina za pešpoti med vasicami), kar sva storila tudi sama.

Vsaka vasica ima poseben utrip in je čudovita sama za sebe. Od juga proti severu si sledijo: Riomaggiore, Manarola, Corniglia, Vernazza ter Monterosso al Mare.

Vasice so slikovite in očarljive in jih vsako leto obišče ogromno turistov, zato je smiselno izbrati dober čas za obisk le teh. To pomeni, da se do njih odpravimo med tednom ter izven obdobja krajših ali daljših počitnic. Lahko si jih ogledamo v enem dnevu, še bolje pa si je vzeti za njih dan ali dva več.

Poleg premikanja med vasicami z vlakom, pa si jih lahko ogledamo tudi peš. Treking čez slikovito klifnato obalo nad vasicami se imenuje Santierro Azurro – Modra pot, ki je dolga 11 kilometrov in med seboj povezuje vse vasice. Lahko si izberemo in prehodimo samo del poti, ostalo pa se premikamo z vlakom. Tako sva storila tudi midva. Najbolj znan je del poti, ki se imenuje Pot ljubezni – Via dell’Amore med vasicama Riomaggiore in Manarola. Pot ljubezni je dolga kakšen kilometer in naj bi prinašala srečo v ljubezni. V času, ko sva vasice obiskala midva je bil ta del poti žal zaprt. Prehodila pa sva najbolj slikovit in lep del Modre poti, del med vasicama Corniglia ter Vernazza. Čudoviti razgledi in cvetoče sredozemsko rastje naju je spremljalo ves čas, prelepo.

Avto sva, zelo zgodaj zjutraj, pustila na parkirišču ob železniški postaji La Spezia ter se najprej z vlakom odpeljala do še zaspane in slikovite Riomaggiore. Ker sva bila dovolj zgodnja, tu še ni bilo turistov, vasica je bila zaspana, tiha in mirna.

Pot ljubezni med Riomaggiore in Manarolo je bila žal zaprta, zato sva se z vlakom odpeljala na začetek drugega dela poti, ki sva jo nameravala prehoditi: na začetek poti med Corniglio in Vernazzo. Corniglia, tretja vasica po vrsti je edina, ki leži na hribčku in je od postaje vlaka oddaljena malo dlje, točno 382 stopnic, a razgled odtehta vzpon. V njej sva začela najino pešpot do Vernazze. Za 4 kilometrsko pot sva potrebovala uro in pol in bilo je čudovito.

Vernazza je s svojimi nasadi vinogradov ob strmi obali v katero je vpeta vasica za naju zagotovo najlepša. Povzpela sva se tudi na starodavni Castello dei Doria, od koder je čudovit razgled na vasico, klife polne vinogradov in limonovcev ter čudovito morsko obalo pod njimi.

In Vernazze sva se z vlakom odpeljala v zadnjo vasico (ali prvo, odvisno iz katere smeri jih raziskujemo), v Monterosso al Mare. Vasica je edina, ki ni potisnjena v hrib, ampak razpotegnjena ob morski obali. Je najbolj poseljena in ima kar dve plaži, kjer se lahko kopamo in to sva storila tudi midva.

Hladnih 16 stopinj je bila prava osvežitev pred obiskom zadnje izmed vasic, najbolj fotogenične, a turistično oblegane Manarole. Sončni zahod tu je res čudovit, a v njem žal ne moremo uživati sami. Smo le pikica v množici turistov, ki želimo uživati v sikovitosti in očarljivosti Manarole. A tako pač je.

Cinque Terre so za naju predstavljale čudovit zaključek potepanja po Toskani. Ko boste naslednjič v tem delu Italije jih obiščite. Ne bo vam žal.