Nepozabni Ngorongoro NP

Ngorongoro je bil najbolj divji, odbit, naporen in mrzel del našega celotnega potovanja po Tanzaniji. Krater Ngorongoro je zelo poseben svet, nacionalni park pod zaščito Unesca, nepozaben in zagotovo must do ob obisku Tanzanije in njenih safarijev. Vulkanski Ngorongoro je pravzaprav ogromna kaldera. Kaldera je geološka oblika, ki nastane kot posledica sesedanja ognjenika samega vase, ki je nastala pred 2-3 milijoni let in jo okrog in okrog obdaja skorajda popolni kraterski rob visok tudi do 600 metrov. 20 km širok krater je tako postal nekakšna naravna ograda za živali, ki so se naselile znotraj njega. Zaradi ugodnih razmer se živali od tu večinoma ne selijo, uživajo v tako naravno bogatem okolju z obilico hrane in vode. Krater leži na nadmorski višini 1800m, rob kraterja, ki predstavlja izhodišče za spanje in vse safari ture pa še precej višje, med 2300 in 2400 mnm.

Po precej divji večurni vožnji iz Serengetija, ki nas je dodobra pretresla, dobesedno, smo v poznopopoldanskih urah prišli do našega kampa na kraterskem robu, do tabora Simba. Bilo je mrzlo, oblačno, megleno, 100% vlaga. Brrr. In čakala nas je dolga, hladna noč v neograjenem kampu sredi tanzanijske divjine v afriški zimi na višini cca 2300 mnm. Ngorongoro nas resda ni pričakal v soncu, prav tako se nam sonce ni pokazala tudi naslednji dan, ko smo se že navsezgodaj spustili v sam krater, na nepozaben safari. Seveda bi bila izkušnja še lepša v soncu, a morda je ravno oblačno vreme botrovalo neverjetni aktivnosti živali v kraterju. Tukaj mislim predvsem na velike mačke, leve, ki so bili neverjetno razigrani, igrivi, živi, tudi sredi dneva, kar ponavadi ni ravno običajno na afriških safarijih. Malo smole z vremenom, a veliko sreče pri opazovanju živali nam je pričaral Ngorongoro. Kar dve skupini po 11 levov in levinj smo opazovali in kakšno predstavo so nam priredili. Neverjetno.

A pravzaprav niso bile velike mačke tisto, kar smo si najbolj želeli videti v kraterju. Temveč redkega, ogroženega črnega nosoroga. Vozniki jeepov so tu med seboj povezani preko nekakšnih radijskih zvez. Med seboj se pogovarjajo seveda v lokalnem jeziku in ne razumeš jih čisto nič. A ko ti voznik kar naenkrat močno zabremza, na hitro obrne jeep in pohodi gas, preprosto veš, da se nekaj dogaja. In smo ga našli. Prečkal nam je pot. Čudovit, ogromen, veliko hitrejši, kot bi pričakoval za večtonskega nosoroga. In čisto črn, kar je še posebej nenavadno.

In kakšno je bilo spanje v taboru Simba?

Zanimivo, bi bila lepa beseda. Mrzlo. Noč polna zelo posebnih glasov. In punce same brez fantov. Ja, na tole sem pa kar malo ponosna. Upravičeno. Kamp ni ograjen in kuharji tu so nam lepo povedali (in se malo pošalili), da je spanje v njem na lastno odgovornost. Meni sicer do takšnih šal tisti trenutek ni bilo. Pa brez skrbi. V resnici se velike mačke nahajajo v kraterju samem in ne na njegovem robu. Smo pa imeli vseeno zvečer zelo posebna obiskovalca v kampu. Če so nas v Serengetiju zvečer prišle obiskati hijene, sta bila tu naša obiskovalca dva ogromna bivola. Morda bi kdo na prvi trenutek pomislil, o.k. bivol, še dobro, da ni kar nevarnejšega. A to seveda še zdaleč ni res. Bivoli so (skupaj s hipoti) eni najnevarnejših in najbolj napadalnih živali na safarijih. In ko sta se dva bivola nonšalantno postavila ob toaleto, je bil naš obisk le te zelo hitro zaključen. In niti na misel nam ni prišlo, da bi si upale ponoči oditi na WC.

Še ena anekdota o tem, katere živali so v resnici najnevarnejše na afriških safarijih. Logično, če srečaš sestradanega leva, res nimaš sreče, a načeloma se levi umaknejo človeku. In to smo imeli možnost videti na lastne oči. Kako? V kraterju smo opazovali skupino enajstih razigranih levov. Skakali so eden po drugemu, se lovili, premetavali, malo poležali. In od nekje se pripelje traktor. Ja, traktor. Odprt, razpadajoč traktor in na njem domačini, masaji. Brez kakšnih pušk ali kaj podobnega, vsaj opazili jih nismo, pa smo bili precej blizu. Nekaj so šli delat na zemljo v bližini. In v trenutku, ko je tistih par masajev stopilo iz traktorja (halo, v neposredni bližini pa enajst!!! levov), so se levi ustavili in razbežali! Čemu takšemu bi težko verjela, če ne bi videla na lastne oči. No, jaz kaj takšnega vseeno ne bi poizkusila sama, nam je pa o podobnem pripovedoval že ranger v Serengetiju. Svašta 😊 Pa še ena zanimivost: v kraterju Ngorongora ni žiraf, ker so to ene redkih živali, ki se zaradi svoje “postave” niso mogle spustiti iz roba kraterja v samo kaldero.

Ngorongoro nam je navkljub mrzlemu, meglenemu in oblačnemu vremenu pričaral neverjetne prizore narave in živali. Smo bili pa vseeno veseli postelje in varnega zavetja sobe naslednjo noč v hotelu v Arushi. In ponovnega snidenja z našimi fanti.