Prvi vtisi: Mehika in Belize

Če bi mi kdo pred enim letom rekel, da bo naše prvo potovanje v letu 2017 vodilo v Mehko, bi mu odvrnila : ja, pa kaj še. In če bi dodal, da bo to eno od naših najlepših potovanj, bi skoraj upala stavit (pa jaz nikoli ne stavim), da temu preprosto ne more biti tako.

No, motila sem se. Že spet. Nekam pogosto se motim zadnje čase. Potovanja mi to zelo hitro, jasno in nazorno pokažejo. Hvala bogu 🙂 .
Na koncu smo pristali (dobesedno 🙂 ) v Mehiki in odživeli enega najlepših družinskih dopustov ter raziskovanj.
Vzrok za let proti zahodu so bile ugodne letalske karte in priporočilo prijateljev (hvala Nadja in Miha), ki sta nam malo odprla oči o tem, kaj Mehika je in kaj ni.

Mi seveda ne bi bili mi, če ne bi poizkusili odkriti tistih skritih kotičkov, ki jih množični turizem še ni preoblikoval. In smo jih. In bili so prelepi.
Seveda so bili vmes tudi trenutki, ko smo npr. prišli v Playo del Carmen in obrnili po dobesedno desetih minutah. Tega se mi ne gremo, to preprosto ni za nas in to nam je kristalno jasno. A včasih šele, ko vidiš nasprotja, znaš ceniti resnične bisere.
Teh pa je bilo na potovanju resnično veliko. Večinoma so se skrivali v prelepem rastlinskem in živalskem svetu, v naravi sami, ki je tisto, kar nas najbolj fascinira na vseh potovanjih. Tu je še dobra hrana in včasih tudi ljudje.

Zakaj narava vedno in ljudje samo včasih?
Najbolj iskren odgovor bi bil: zato ker smo izbirčni.
Narava je vedno veličastna, v vsej svoji moči, ustvarjanju, prvinskosti in včasih tudi brutalnosti. Naravo vedno doživljam kot čisto (v dobesednem in prenesenem pomenu). Če kdaj ni – je to vedno samo in izključno zaradi človeka. Zato nas narava – vedno in povsod – najbolj fascinira in pritegne.

In poleg Mehike je tu – Belize. Noro lep, drag in vreden čisto vsakega dolarja, ki smo ga tam zapravili.
Mehika je pisana, strastna, glasna, živa in meni je ta živost všeč. A skoraj takoj po prečkanju meje z Belizejem, smo začutili drugačno energijo. Bolj mirno, bolj tropsko, morda tisto pristno karibsko, počasno, posebno.

V Belizeju nam je bilo všeč vse – razen cen in križark, ki se ustavljajo ob Belize Cityju, a se jim lahko dokaj enostavno izogneš.
Kakavovci, ne turistične in divje majevske piramide, gorati predeli s slapovi in podzemnimi jamami, živali, mesteca in vasice, domačini – potomci Majev in Kreoli, tempo življenja v duhu “go slow”, ter nenazadnje – drugi največji koralni greben na svetu in nor podvodni svet.

Kako je lahko še boljše kot to? Čakamo, da nam življenje zopet dokaže, da se motimo 🙂 .

Morda je k sproščenosti potovanja pripomoglo tudi to, da se nam ni bilo treba ukvarjati z javnimi prevozi. 20 dni smo imeli najet avtomobil in s tem vso potrebno svobodo, ki nam je tako zelo pomembna ter možnost raziskovanja tudi tistih skritih kotičkov, ki bi jih brez avtomobila težko.

Več o logistiki potovanja in praktičnih potovalnih nasvetih pa v naslednjem članku, ki ga Peter že piše.

In ne, ni šlo vse zlahka in niso bili vsi trenutki popolni. Čisto nič fajn nam ni bilo, ko smo iskali zobarja za Irisin boleči zob ali ko sva z Lanom po koncu najbolj vročega dne izmenjaje doživljala bližnja srečanja z wc školjko (beri: bruhala).
A na srečo so se vsi manjši zapleti zelo hitro in kvalitetno uredili in v resnici se že dolgo nismo na kakšnem potovanju tako spočili.

Morda je bila ravno zato vrnitev nazaj tako težka, kot še res nikoli do sedaj. Takšnega norega jet lega, kot smo ga imeli cel prvi teden po vrnitvi domov, jaz ne pomnim.

Morda je tako – bolj kot odklopiš, težje priklopiš nazaj.

Kam nazaj?

Pravijo da v resničen svet 🙂 .

Ampak, kaj je bolj resnično, se sprašujem? Najbrž samo tisto, kar vsi mi z omejenimi predstavami mislimo in čutimo. V resnici pa …

Naj vam več povejo fotografije 🙂