Pura Vida, Kostarika

Čudovita Kostarika. Za naju sicer na trenutke malo grenko sladka, a v vsakem primeru čudovita.

Kostarika je dežela, ki sva si jo želela obiskati že dolgo časa. Razlog? Njena neverjetna biotska raznolikost, prelep divji živalski svet, visoka naravovarstvena osveščenost prebivalcev, številne endemične vrste, čudovita narava in celotna biodiverziteta. Vse čisto, vse zeleno. Reke, slapovi, razgledi, morje, vulkani. Ni da ni. Približno četrtina njene površine je del vsaj enega izmed nacionalnih parkov. Na njenem vzhodnem delu lahko uživamo v karibskem vzdušju, njen zahod pa nam postreže s čudovito energijo Pacifika. Država brez vojske, z (baje) pitno vodo, številnimi obnovljivimi viri energije in naravnanostjo na trajnostni turizem. Vse to in še več naju je več kot vleklo v Kostariko. Raj? Ja, a s kakšno napako, zagotovo. Na žalost Kostarika ni najcenejša destinacija za potovanje, sploh sedaj, v pokoronskih časih, ko so potovanja že tako ali tako postala čisti luksuz. Narava je res neverjetna in domačini jo resnično cenijo. Vse je čisto in urejeno in brez prevelikih posegov vanjo. A hkrati je vse plačljivo. Skoraj čisto vse. Slapovi, reke, nacionalni parki. Uff. In če smo v Aziji kdaj plačali 3 usd za dve osebi za obisk slapu, se tu plača 30 usd. Minimalno. In ko si napišeš seznam želja in must do doživetij ob obisku Kostarike, ki jih seveda ni tako malo, ker je vse tolk vau, na koncu vsota ni majhna. Sploh če si, tako kot midva, želiš Kostariko raziskovati čim bolj svobodno, z lastnim prevozom. Ki je bil absolutno vreden svoje cene in bi se zanj vedno znova odločila. Vse to je nekako treba vzeti v zakup ob raziskovanju Kostarike. Je vredna svoje cene? Ja, po mojem mnenju zagotovo. Čarobna je.

Več o logistiki potovanja in cenovni dostopnosti bom napisala v naslednjem članku z vsemi nasveti in stroškovnikom.

Kaj pa je bilo tisto, kar se nama je najbolj usedlo v srce?

Najprej slapovi, ki sva jih raziskovala prve dni. Številni slapovi, a najlepši tisti, ki je bil najmanj poznan in odkrit čisto spotoma. Voda v vseh oblikah in smereh. Na tisoče prehojenih stopnic na poti raziskovanja slapov. Muskelfiber. Dež, ki naju je večkrat opral, a to je pač del raziskovanja Kostarike (zato je nujno s seboj vzeti palerino).

Sončno, jasno, čisto jutro, po dveh dnež dežja, ko se je fotogenični vulkan Arenal pokazal v vsej svoji lepoti. Razgled, ki sem si ga najbolj želala na tem potovanju. In mi je bil dan. Hvaležna.

Prvi lenivec v družbi s fotogeničnim oranžnim kuščarjem na drevesu tik ob najinem hotelu v La Fortuni. Vsak dan nama je delal družbo, včasih zaspan, spet drugič neverjetno aktiven v svojem prav pozerskem vzdušju.

Prvi tukan tik ob cesti na poti do slapu. Vau. Pravi lepotec. In prve žabice z rdečimi očmi. In kolibriji. I was in my kind of heaven 🙂 .

Uživanje v naravnih termah pod vulkanom Arenal in kulinarično razvajanje v najljubšem mestecu Kostarike, v La Fortuni.

Neverjetno fotogenična in s soncem obsijana pot mimo jezera Arenal vse do, neobičajno nedeževnega, a noro vetrovnega Monteverdeja. Adrenalinski zip line in nočni pohod po deževnem pragozdu.

Kar tako, tam nekje, sredi ničesar. Na poti proti obali Pacifika. Reka in aligatorji. Uff 🙂 .

Izjemni »forest resort« v bližini Queposa (več o njem napišem v logistiki). Kjer so naju zjutraj ob zajtrku prišle večkrat pozdraviti divje dolgorepe rdeče are. Vau moment. In so se popoldan na vrtovih ob bližnjem gozdu lovili samiriji in bele kapucinke. Papig in ptic vseh vrst pa tako ali tako kmalu nisem več štela. In še skoraj hišnega ljubljenčka sva dobila. Divjega (nenevarnega) ogromnega kuščarja, ki naju je vsako jutro pozdravil pred vrati najine hišice.

Čudoviti Manuel Antonio. S svojimi plažami in živalskim kraljestvom. Je turističen, ja. A hkrati so tu živali na prvem mestu. Številni lenivci, kuščarji, opice, žabice, netopirji, ptice, samiriji. Ni da ni.

Prelepa Uvita in čarobni sončni zahodi ob Pacifiku.

Čas za še malo uživanja na karibski obali Kostarike.

A potem se je zgodil tisti grenak del najinega tokratnjega potovanja, zaradi katerega sva se odločila skrajšati najin dopust za nekaj dni. Vzrok je bil seveda zdravstvene narave. Sum na dengo. Kostarika ni malarična, a po pogovoru s par zdravniki je denga tu »common thing«. No ja, jaz se v tistih trenutkih nisem počutila čisto nič »common«. Zdravje je na prvem mestu in odločila sva se, da za majhno doplačilo prebukirava karte in par dni prej odpotujeva domov. Morbitne zdravstvene zaplete raje rešujem v slovenskem zdravstvu. Ne glede na to, da je zdravstvena oskrba v Kostariki na precej visokem nivoju, pa je ob morebitnih zapletih doma najlažje. Na srečo se je izkazalo, da po vsej verjetnosti ni šlo za dengo (kar so sicer na koncu rekli že kostariški zdravniki). Sem o.k. To ne pišem zato, da bi koga odvrnila od potovanj, daleč od tega. A tako kot se je tu v Sloveniji modro zaščititi pred klopi, je v tropskih deželah malo več previdnosti dobro nameniti komarjem. To je treba vzeti v zakup. Zato, ne pozabite na dobro zaščito proti komarjem, kjerkoli v tropih se že nahajate. Kostarika je kljub temu čudovita in vredna raziskovanja. In komarjev pravzaprav sploh nisva opazila, zato mi je bil tudi sum na dengo na začetku tako sumljiv. A nikoli ne veš. Na potovanjih se ne cedita vsak trenutek samo med in mleko. To je življenje, v vseh odtenkih. Sprejmem, čeprav kakšen trenutek res ni najlažji. Kot mi je zapisala prijateljica: potovanja so kot zakon, v dobrem in slabem. No, tako kot v zakonu je tudi tu fajn, če je tistega dobrega več, kot slabega. V nasprotnem primeru je vsekakor potrebno nekaj spremeniti. A o tem ni dvoma: potovanja vedno bogatijo in so največja učna ura. Jaz jih še vedno ljubim. Učimo pa se tako ali tako ne vedno samo skozi lepe trenutke, kajne?

Pravzaprav sva na Kostariki doživela skoraj vse, kar sva si želela. Ušel nama je edino vulkan Poas, pa še to ne zaradi težav z zdravjem, temveč ker je bil ob obeh najinih obiskih zavit v čisto meglo. Škoda, a tako je.

Bom naslednjič še malo bolj previdna na svojih poteh? Ja, zagotovo. Vsaka izkušnja pusti odtis v našem telesno, čustveno, duševnem ustroju. Rabi čas, da se predela. Zato sva tudi poletne načrte malo prilagodila. Za vse bo še čas.

Bom zaradi tega nehala potovati? Ne, zagotovo ne. Ne potujem zato, da bi pobegnila od doma in življenja tu v Sloveniji. Potujem, ker mi je svet neskončno lep. In neskončno kotičkov je, ki bi jih želela še doživeti. Potovanja so del mene, že od nekdaj. Lahko vzameš Tino iz enega potovanja, ne moreš pa vzeti potovanj iz Tine. Tako nekako 🙂 .

Pura Vida, Kostarika.

In morda nekoč, na ponovno snidenje.