Naš izbor: divji živalski svet Kostarike

Če se moram odločiti za en sam, samcat razlog za obisk čudovite, zelene Kostarike, je to njen divji živalski svet. Kostarika je dežela z eno izmed največji biodiverzitet na svetu in njena narava je res fascinantna. Ker so živali v naravnem okolju nekaj, kar naju s Petrom izredno navdušuje na najinih poteh, je Kostarika pravi mali raj, ki sva si ga že dolgo želela doživeti. Ni razočarala. Ravno nasprotno, niti v sanjah si nisva upala želeti toliko neverjetnih srečanj z živalmi v naravnem okolju. Morda sva imela samo srečo, ne vem. Vem pa, da je bilo vredno in izjemno. Lenivci, tukani, kuščarji vseh vrst, endemični »Jesus Crist« lizard, kolibriji, pisane žabice, bele kapucinke, samiriji, howler monkeys, dolgorepe rdeče are, zelene papige, ptice vseh vrst, nosati medvedki, netopirji, aligatorji, tarantela, škorpijoni, pajki vseh vrst, rdeče rakovice, zeleni gad in še in še. Edino največji kopenski sesalec Srednje in Južne Amerike, tapir, nama je ušel. A tudi zanj bo še čas, nekoč nekje.

Kje in na kakšen način sva videla in doživela številne živali Kostarike?

Že doma sva, ob prebiranju forumov in pogovoru s prijatelji popotniki, zasledila množično mnenje, da je za to, da vidiš živali v divjini Kostarike, potrebno skoraj vedno najeti vodiča. Midva sicer nisva najbolj navdušena nad skupinskim vodenjem in vodiči vseh vrst, vedno raje raziskujeva sama. Ampak tu sva si rekla, če bo potrebno, bova pač vzela vodiča. Na vodeno turo sva res odšla dvakrat, enkrat v deževnem pragozdu Monteverde, drugič v nacionalnem parku Manuel Anotnio. A če sem čisto iskrena, sva večino najlepših srečanj z živalmi doživela sama, brez vodiča. Lahko da sva imela samo srečo, ne vem in ne upam soditi. A zagotovo je živali možno videti tudi samostojno. Najina izkušnja je dokaz, da je to možno. S kančkom sreče, ki jo ob iskanju živali v divjini vedno potrebuješ.

Že takoj prvi dan najine poti sva, na poti iz San Joseja do La Fortune, v gorati vulkanski notranjosti, doživela srečanje s številnimi nosatimi medvedki. Tam nekje ob cesti. Sicer smo jih imeli možnost opazovati že pred leti v Mehiki, ampak tile v Kostariki so bili res kjut. In koliko jih je bilo 🙂 .

In potem, moje najljubše mestece Kostarike, La Fortuna. Z izrednim pogledom na fotogenični vulkan Arenal. S številnimi slapovi, naravnimi termami, rekami in seveda divjo okolico. Tu si od živali nisva obetala veliko. O, kako sva se zmotila 🙂 . Nastanjena sva bila v hotelu Secreto la Fortuna. In že takoj prvi dan sem, bolj kot ne za foro vprašala receptorja, če je tu v bližini možno opazovati lenivce. Morda tudi s kakšnim vodičem. In receptom mi je odgovoril: »Seveda. Če želite plačati 50 usd na osebo, je to možno. Lahko pa stopite z mano par metrov in vam ga pokažem na našem drevesu.« Kaj? In nama ga je pokazal. V tistem trenutku spečega. A ta isti lenivec naju je razveseljeval čisto vsak dan najinega štiridnevnega raziskovanja okolice La Fortune. Enkrat speči, drugič izredno dejavni. Happy, happy Tina 🙂 . V družbi s čudovitim oranžnim kuščarjem. Kolibriji in pticami vseh vrst. Tudi najbolj glasne Howler monkeys sva prvič opazovala v Arenal Volcano nacionalnem parku. Na poti do slapu La Fortuna.

Prav tako sva najlepše srečanje s tukanom doživela v okolici La Fortune, na poti proti Tenorio Volcano nacionalnemu parku in slapu Rio Celeste. Tam nekje ob cesti. Neverjetni občutek je doživeti tukana od blizu v divjini. Izjemno izkušnjo s tukanom smo imeli že v Argentini, ko nam je v zgodnjem jutru, tik ob najveličastnejšemu delu slapov Iguazu, čisto od blizu, čudoviti orjaški tukan priredil pravo predstavo. Tisto je bil zagotovo najlepši ptič mojega življenja. Ta sedaj v Kostariki pa ni veliko zaostajal.

V Monteverdeju sva odšla na prvi vodeni pohod v deževni pragozd. Ki sicer tisti trenutek ni bil čisto nič deževen, zato pa toliko bolj vetroven. Tarantele, pajki, zeleni gad, speči tukan, pisane žabice, škorpijoni in en kup malih živali, ki sploh niso spominjale na živali. Le teh pa brez vodiča res ne bi mogel najti.

Na poti iz Monteverdeja proti pacifiški obali sva opazovala, iz mostu nad reko, divje aligatorje. Več njih. Vau.

In potem Quepos in njegova okolica. Samo kaotično mesto nama sploh ni bilo všeč in že doma sva vedela, da ne želiva imeti nočitev znotraj mesta samega. Zato nama je Peter našel še eno izredno namestitev in sicer La Foresta Nature Resort. Nekaj kilometrov odmaknjeno od kaosa Queposa. Tik ob gozdu. In to je bil zadetek v polno. Imela sva prave živalske predstave tik pred nosom. Ob zajtrku in popoldan, proti večeru. Na drevesih, na travi in v bližnjem gozdu. Ne morem pozabiti dveh dolgorepih rdečih ar, zaradi katerih mi zajtrk sploh ni bil več pomemben. Na drevesu ob jedilnici (ki je bila tik ob gozdu). Dva dni zapovrstjo. Vau trenutek. Dolgorepe rdeče are v divjini so bile že dolga časa moja skrita tiha želja, a si jih nisem upala preveč naglas želeti, ker jih redko doživiš in vidiš tako od blizu v naravnem okolju. Izjemna izkušnja.

Toliko samirijev (a se spomnite Fickota iz Pike Nogavičke) in belih kapucink, kot jih je bilo v tem gozdu ob najini namestitvi (po gozdu je bila speljana sprehajalna pot) in na travniku ob njem, nisva videla niti v nacionalnem parku Manuel Antonio. Tu so bile še številne zelene papige in ptice vseh vrst. In kuščarji. Pravzaprav sva skoraj dobila hišnega ljubljenčka, ogromnega kuščarja, ki naju je čisto vsako jutro čakal pred vrati najine hišice. Peter se je čisto spoprijateljiv z njim. Šest dni, ki sva jih preživela tu, je bilo res lepih in namestitev noro priporočam.

In potem najbolj znani nacionalni park Kostarike, Manuel Antonio. Vstop vanj je potrebno rezervirati vnaprej, saj imajo (na srečo in to podpiram) omejeno število ljudi za vstop na dan. Sama sva, že v La Foruni nekaj dni prej, kupila dostop za dva dni. Prvi dan sva vstopila in park raziskovala sama, drugi dan pa sva imela kupljeno turo z vodičem. Z vstopom v park dobiš tudi možnost obiska dveh čudovitih plaž, seveda peš, saj avtomobili tu niso dovoljeni. In že prvi dan sva, sama seveda, opazovala številne živali. Lenivce, kuščarje, opice, žabice. In bilo je čudovito. Na koncu dneva sva se resno spraševala, zakaj sploh še potrebujeva turo dan kasneje, z vodičem. A ker sva imela že plačano, sva seveda nanjo odšla. Ne bom rekla, da je bila zaman, a tudi če jo ne bi bilo, bi bila izkušnja doživetja živali v parku izjemna. Smo pa z vodičem našli in opazovali tiste »majhne« živali. Nesting kolibrija (kolibrija, ki gnezdi), posebnega endemičnega kuščarja, ki so ga poimenovali Jesus Crist lizard, žabice (ki sva jih sicer našla tudi sama dan poprej), netopirje, rdeče rakovice (ki sva jih prav tako videla že sama), najmanjšo orhidejo na svetu in številne čudne pajke, do katerih pa sama ne gojim prav velike simpatije. Tudi za kače mi je bilo precej vseeno 🙂 . In seveda ni šlo tudi brez lenivcev, ki sva jih res imeli danost doživeti v ogromnem številu, tako speče, kot zelo dejavne.

Na karibski obali bi naju (če se ne bi pojavile težave z zdravjem), pričakal še en nacionalni park: Cahuita NP. A iskreno, kaj več kot sva doživela do sedaj, nama tudi Cahuita ne bi mogla dati, saj se tapir (največji kopenski sesalec Srednje in Južne Amerike) tam ne nahaja. Sva popolnoma izpolnjena in globoko hvaležna za tako popolno divjo živalski predstavo, ki nama jo je pričarala divjina Kostarike.

Ja, res mi manjka nekaj dni karibskega oddiha, a to si ga bom pričarala še kdaj kasneje, kje drugje. Glede živali pa lahko rečem samo en velik VAU in HVALA Kostarika 🙂 .