Otok Gozo
Vedeli smo, da si ob našem obisku Malte želimo ogledati in raziskati tudi sosednji otok Gozo. Na otok Gozo in tudi na sosednji Comino vozijo trajekti in ladjice iz skrajnega severozahoda Malte zelo pogosto – v sezoni vsake pol ure, izven sezone – po 1.novembru – pa vsakih 45 minut.
Dan se ni začel najbolje, saj se je v trenutku, ko smo se vkrcali na trajekt – močno pooblačilo in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo nevihta zares začela. Priznam – slabo vreme nam je vzelo malo energije, veselja in poguma, kljub izkušnjam – da pravzaprav sončno vreme sploh ni nujno pogoj za lepa doživetja. Točnega plana za raziskovanje otoka nismo imeli, vedeli pa smo, katere so njegova najbolj zanimiva področja. Vrstni red smo si izbirali sproti, glede na pogled v nebo 🙂 .
Takoj ko smo prišli do Ta – Cenc klifov na skrajnem jugu otoka – se je naše razpoloženje kljub oblačnemu vremenu drastično izboljšalo, saj se je tu narava resnično veličastno poigrala. Polni navdušenja in že pošteno lačni smo se po raziskovanju klifov, odpravili v glavno mesto otoka Gozo – v Ir – Rabat (Victoria), kjer smo raziskali njegov center – Citadel – oziroma Il Castello in mogočno katedralo nad njim.
Vprašanje kam dalje, ni imelo težkega odgovora. Želeli smo si obiskati nacionalni park Dwejra na zahodu otoka – s pripadajočim zalivom in znamenitim azurnim oknom (Azur Window) ter Fungus Rock-om in klifi, ki ga obdajajo.
Ko smo prišli tja – je bilo to to. Še Sonce se je čudežno pokazalo in pričaralo resnično magično igro svetlobe, morja, skal in energije tistega dela. S Petrom sva obsedela in uživala, jaz sem vmes še fotografirala, otroka pa sta se vsa navdušena igrala med zanimivimi skalnimi oblikami. Tu se je naše raziskovanje otoka Gozo končalo, saj smo vedeli, da ne želimo iti nikamor več tisti dan in da je tu prelepo, da bi hiteli dalje zgolj zaradi iskanja še več doživetij ali občutka, da nekam še moramo iti. Če bi imela več časa bi na otoku Gozo ostali vsaj dva – tri dni. Tako pa smo se – ko se je začelo nočiti – odpravili nazaj na trajekt in proti našemu sidrišču na Malti – ribiški vasici Marsaxlokk.
Ta izkušnja nam je potrdila več stvari – da na potovanju nima smisla preveč hiteti, da se je pomembno ustaviti in uživati v trenutku in predvsem, da za dežjem ali grozečimi oblaki – vedno posije Sonce. Če pa slučajno ne – pa nič hudega 🙂 .