Indijanci ter Head – Smashed – In Buffalo Jump

Prvotni prebivalci Amerike so indijanci – oziroma “native Americans”, kot jim pravijo Američani. Se mi zdi, da so čudovita tržna niša za Američane, a po drugi strani izobčeni in potisnjeni na obrobje družbe. Tako opevana enakopravnost pri Američanih tu pade na polni črti. Zelo veliko indijancev je zapitih in na robu družbe, revnih in vse prej kot zavedajočih se svojih korenin in živečih kvalitetno življenje. Američani jim pri tem čisto nič ne pomagajo. To, da v indijanske rezervate postavijo ogromne igralnice tiho govori o njihovem resničnem odnosu do teh prvotnih prebivalcev. Nihče ni tako naiven, da bi nekomu, ki mu želi pomagati in je v stiski- v center njegovega življenja postavil igralnico. S tem mu podpišeš smrtno obsodbo.
To smo na potovanju lahko večkrat opazili, najbolj pa je prišlo do izraza v Browningu, indijanskem rezervatu v Montani, v bližini kanadske meje in narodnih parkov Glacier in Waterton lakes. To je bilo edino območje, kjer se nismo počutili varne in mirne. Čisto nič lepo ni bilo začutiti njihovega resničnega življenja. V Browningu smo si želeli ogledati tudi muzej indijancev, a smo ga zamudili. Vse smo nadoknadili na kanadski strani na območju, ki je pod Unescovo zaščito. Head – Smashed – In Buffalo Jump. Nahaja se med nacionalnim parkom Waterton lakes in Calgaryjem. Če se bo kdo potepal po tistih koncih mu obisk zelo priporočam, a nujno je, da tja pridete pred 16h, ker se muzej zapre ob 17h – res pa si ga je vredno ogledati.
To je območje, kjer so indijanci nekoč lovili bizone tako, da so jih pognali čez prepadno steno. Indijanci na konjih je nekaj, kar pred prihodom Američanov ni obstajalo, oziroma obstaja samo v risankah in filmih. Bizone so lovili na svoj, prav poseben način. Nekaj se jih je zamaskiralo v volkove in čredo bizonov močno prestrašilo. V tistem strahu in kaosu, ki je med čredo zavladal ob prisotnosti “volka”, so indijanci zaigrali na materinski nagon samic bizonov. Preoblekli in zamaskirali so se v bizonje mladiče, se pomešali med čredo in stekli stran od nje – v smeri prepada – ter jo tako usmerili v željeno smer – proti gotovi smrti bizonov. Bizoni so – v nagonu po zaščiti mladiča – stekli za njimi, v smeri prepadne stene.
Razumem lov indijancev na bizone v tistih časih, saj so takrat živali in ljudje še živeli v sožitju. Bizoni so indijancem predstavljali pomemben vir hrane, toplote (s svojimi kožami) itd. Tisto kar (še) ne razumem je to, zakaj je bilo treba naenkrat ubiti celo čredo bizonov. Zakaj tako veliko? Hmmm, ne vem. To je namreč nekaj, kar mi ne odzveni prav, ni v ravnovesju…
V glavnem – na območju Head – Smashed – In Buffalo Jump je resnično dobro predstavljeno življenje indijancev in celoten obred (ker to je bil za indijance pomemben obred s pripravami, molitvami, določitvijo pravega časa itd) tako posebnega lova na bizone. Poleg domiselno zastavljenega muzeja imajo tudi manjšo kinodvorano, kjer je skozi preprost dokumentarni film (primeren tudi za otroke, ki ne razumejo angleško) predstavljen lov na bizone.

Zvečer smo utrujeni prišli v Calgary, kjer nas je naslednji dan pričakalo slabo vreme. A nam je kar ustrezalo, da smo se malo umirili in počasi, ob kakšni Starbucksovi kavi doživeli utrip nekoč olimpijskega mesta.

Visited 10 times, 3 visit(s) today