Kolk sta vidva srečna, da lahko potujeta! Pa je to res?

Kolk sta vidva srečna, da lahko potujeta!

Pa je to res? Je res sreča tista, zaradi katere lahko potujeva?

Tole je popotniški blog in zelo malokrat na njem pametujem, filozofiram ali preveč razmišljam. No, morda kdaj glede kakšnega potovalnega nasveta ?. Pa vseeno sem se odločila, da se bom danes dotaknila teme, ki morda ne bo vsakemu prav všeč. Pa nič hudega.

Koliko ima sreča v resnici povezave s potovanji? Ali so potovanja res pogojena s srečo?

Najprej je pomembno, da se nečesa zavedamo. Mi, rojeni na tem delu sveta, smo v veliki večini (z izjemami seveda) priviligirani. Če se tega ne zavedamo, si upam trditi, da ne poznamo sveta in da živimo v veliki iluziji. Če se ne zavedamo svoje priviligiranosti, je z nami nekaj resno narobe. Priviligirani smo zaradi milijon stvari. Priviligirani smo zaradi naravnih danosti, ki nas obkrožajo. Zaradi pitne vode, letnih časov, svežega zraka (ja, ni samoumeven), zaradi včasih dejanske, drugič spet navidezne svobode, zaradi pravic (in odgovornosti), ki jih imamo. Priviligirani smo zaradi nešteto možnosti, ki nam jih ponuja okolje (in ja, tudi sistem), kot tudi zaradi čisto banalnih, majhnih stvari. Jaz sem neskončno priviligirana, ker bi si lahko ta trenutek namazala ustnice z rdečo šminko, nalakirala nohte rdeče, oblekla mini krilo in me zato ne bi kaznovali, kamenjali ali še kaj hujšega. Ali se tega sploh zavedamo? Priviligirani smo na tisoč in en način. Prej kot bomo to dojeli, bolje bo.

Ja, vem da živimo v obdobju krize, ampak v končni fazi, pa kaj? Ne zatiskam si oči in absolutno velikokrat konkretno pomagam ljudem, ki pomoč resnično potrebujejo. A poglejte malo skozi zgodovino. Ni je generacije, ki ne bi šla skozi takšno ali drugačno krizo. Zakaj mislite, da bi mi morali biti drugačni? Zakaj mislite, da smo v tem pogledu boljši? Zakaj se obnašate, kot da ste žrtve? Nobena juha se nikoli ne poje tako vroča, kot se skuha in vse mine. Lahko se obnašate kot žrtve okoliščin, obdobja v katerem živite, lahko jamrate in se pritožujete, kažete s prstom na druge itd. Ali pa se iz vsakega trenutka nekaj naučite, prilagodite, spremenite kar je treba in iz okoliščin naredite najboljše kar dani trenutek lahko. Toliko enega pritoževanja po popotniških forumih že dolgo časa ni bilo. Kolk so letalske karte drage, pa kolk je drag bencin, pa rentanje avta, pa vse živo. Ja, dejstvo je, da je ta trenutek tako. Čez nekaj let bo spet drugače. Sprejmi ali spremeni smer. Ker pritoževanje še nikoli ni ničesar spremenilo ali rešilo. Ne glede na vse, smo priviligirani. Ali se tega zavedate ali ne.

In ja, tudi midva s Petrom sva močno priviligirana. Ne samo zaradi danosti okolja, v katerega sva se rodila, temveč tudi zato, ker opravljava delo (najbrž ni zanemarljivo dejstvo, da ga opravljava resno, odgovorno, kvalitetno…), ki nama omogoča kvalitetno življenje. Ne snobovsko, ne bogato, vsekakor pa zelo dostojno. A zopet se na zunaj pravzaprav ne vidi, koliko enega truda in energije, poguma in vsakodnevnega dela na sebi (telesno, mentalno, čustveno, duhovno) je vloženo v to, da delaš tisto, kar čutiš kot poslanstvo in od tega kvalitetno živiš. Tako kot se, v luči potovanj, na zunaj ne vidi, koliko vloženega truda in energije je potrebno, da se odpraviš sam na potovanje in tam najdeš, morda tudi … srečo.

In potem se postavi vprašanje?

Ali sva res lahko srečna, ker toliko potujeva? Ne. Naj vam zaupam, verjeli ali ne, sreča s tem nima čisto nobene veze. Sva priviligirana, kot večina vseh vas, ki tale članek berete. Ampak sreča tule ne igra nobene vloge. Igra pa jo pogum, hrabrost, odločitev, da živiš drugače, da slediš svojim vrednotam, ki niso vedno enake vrednotam tvojih sosedov, da si se pripravljen potruditi, iti čez marsikatero oviro, strah, neprijetno čustvo ali težko okoliščino. Da si se pripravljen učiti, prilagoditi, spremeniti, rasti. Da si se pripravljen odpovedati marsičemu, za življenje, ki si ga ti želiš ustvariti. Sreča je posledica in ne vzrok. Pa najsi gre za karkoli.

In tu pridemo do druge velike stvari, ki jo sama opažam na popotniških forumih zadnje čase. Ljudje nenehno pričakujejo, da bodo drugi kar tako, namesto njih rešili njihove težave. Da bo na vsako vprašanje odgovorjeno. Da je samoumevno, da se drugi ljudje potrudijo za vas in še huje, namesto vas. Ne jutri, ampak danes, takoj. Zakaj je to samoumevno? Seveda vem zakaj. Ker je enostavnejše. Ker se mnogim ne da potruditi. Ker mislite, da vam odgovor in pomoč pripadata. Ker nimate časa za lastno raziskovanje. Ker se vam ne da. Ker (še) ne znate in se tudi nimate želje ali volje naučiti. Vložiti malo truda, energije, časa…In se sploh ne zavedate, da je to ena največjih težav. Težava, ki je vzrok številnim neizpolnjenim željam. Čas in energija ljudi, ki na forumih odgovarjajo ni samoumevna. Moramo jo ceniti, spoštovati in določene korake preprosto narediti sami. Na srečo. Oziroma za končno srečo.

Z vsem srcem in veseljem pišem popotniški blog. Ker čutim svet lep in želim to lepoto deliti dalje. Vam približati svet in ohraniti spomine. Ampak to kar vidite, je končni rezultat. Ni pot. Pot ni vedno lahka. Včasih je zajebana, za znoret težka. Ampak to je življenje. To so potovanja. Take it or leave it. Malokdo ve, kakšen hud strah pred letenjem sem sama nekoč imela. Verjemite, da se 95 % ljudi niti pod razno ne bi bilo pripravljeno s tem spopasti ter se vedno znova usesti na letalo. Lahko bi iskala izgovore, pa sem raje poiskala rešitve. In naj vam zaupam, da o strahu ni več ne duha, ne sluha. In ja, tudi na potovanju pridejo trenutki, ko si rečem, brutalno iskreno: fuck off, kaj mi je tega treba in se želim prezrcaliti pod dekco na domači kavč. Pa preguram, se marsičesa naučim, o sebi, o svetu, o ljudeh, o odnosih. O sreči, ki si jo lahko ali pa tudi ne ustvarim čisto sama.

A te sreče ne najdeš v vlogi žrtve, s pritoževanjem in iskanjem hitrih, lahkih bližnjic. Nikoli. Pa še ena resnična prigoda. Ko sta pred leti sosedova otroka čisto resno vprašala najina mulca: zakaj mi tolk potujemo, doma na dvorišču pa imamo stare avtomobile? To ni hec, to je bilo dejansko vprašanje. Ja zakaj? Zato ker s Petrom vsak trenutek izbirava med vrednotami, ki so nama pomembne. Avtomobila na najinem dvorišču sta mnogo pod slovenskim povprečjem, pa kaj. To ni moje, tega jaz ne rabim in si ne želim. Prav tako še marsičesa drugega ne, kar morda ustreza vam. In o.k. je tako.

Zato nehajte jamrat, nehajte se pritoževat, nehajte pričakovat, da bodo drugi rešili vaše dileme. Sreča ni vzrok, sreča je posledica. In največkrat pride z roko v roki s pogumom, premagovanjem izzivov, iskanjem rešitev, delom na sebi in s sledenjem svojemu srcu. Brez vloge žrtve. Izven cone udobja.