Jesenska Andaluzija z Gibraltarjem

So potovanja, ki si jih srčno želiš dlje časa, na katera čakaš in jih načrtuješ dolgo. In ki, nenazadnje izpolnijo ali tudi kdaj ne izpolnijo tvojih pričakovanj. In so poti, krajše ali daljše, ki pridejo mimo tebe tako na hitro in jih odživiš brez velikega pričakovanja in načrtovanja. In takšno je bilo tudi naše krajše jesensko potepanje po Andaluziji in Gibraltarju.

V bistvu se je vse skupaj začelo v smislu: » Imam še par dni dopusta, a gremo kam?«
»Ja, pojdimo. A so kakšne poceni karte?«
»Sevilla za 60 eur?«
»Kupi!«

In smo kupili.

Naj najprej povem, da takšna cena v času krompirjevih počitnic ni šla skozi, zato smo odpotovali v tednu pred počitnicami in na ta način malo podaljšali dopust otrok od šole. Marsikdo nas vpraša: »Kako si to lahko privoščite? Kaj pa šola? Kaj pa ocene? Kaj pa učitelji?«

Z vsem spoštovanjem do znanja kot takšnega in učiteljev, a mene šola res ne skrbi. Ne skrbijo me ocene, pa četudi niso idealne. Ne skrbijo me pike, za katere se toliko otrok bori in tudi travmira ob koncu šolskega leta. Ne skrbi me, ali bo učni uspeh odličen, prav dober ali dober. Priznam, da kot mama kdaj pa kdaj padem, večinoma sicer za kratek čas, v energijo strahu in zaskrbljenosti zaradi kakšne slabe ocene, ampak večinoma ne. Saj je samo šola. Samo šola je. To ni najbolj pomembna stvar na svetu, čeprav celoten sistem govori in uči drugače. Ocene in odličen uspeh niso najbolj pomemba stvar na svetu. Ni treba da si priden in po »regelcih«, bolj je pomembno da si srečen. In vse se da dogovoriti, tudi znotraj šolskega sistema, samo kdaj pa kdaj moramo najprej preskočiti kakšno lastno omejitev in strah. To kar otroci dobijo na potovanjih tako ali tako odtehta tudi slabšo oceno ali zamujeno snov. In če na teh poteh poleg vseh doživetij, dobrih in kdaj tudi težjih, uspemo ustvariti še kakšen povezan, ljubeč in sproščen trenutek kot družina, smo zmagali. Ker doma, v norišnici zahodnega sveta z dvema najstnikoma to ni vedno najbolj enostavno.

In tako smo imeli karte za Sevillo. Kaj pa zdaj?

Ker je bil slab teden kar malo preveč samo za Sevillo, smo imeli na izbiro dve možnosti. Ali se iz Seville zapeljemo proti vzhodu do Cordobe in Granade; ali pa proti jugu, do pueblo blancos: majhnih belih andaluzijskih vasic in vse skupaj povežemo z obiskom gibraltarske pečine.

In seveda so zmagale bele andaluzijske vasice. Čudovite so in več kot vredne obiska. Jih predstavim v naslednjem članku.

Poleg Seville smo tako obiskali še Zahara de la Sierro, Olvero, Setenil de las Bodegas, Rondo in Juzcar. In pa seveda Gibraltar ter na koncu še Jerez. Razdalje niso bile velike, zato ni bilo hitenja in smo res uživali. Piko na i čudovitemu krajšemu roadtripu pa je dala tudi hrana. O kolk je pa tam dobra hrana ? Noro dobri tapasi. Poceni. In ker imamo doma mlada kulinarična navdušenca, od katerih se eden resno spogleduje z delom na tem področju, sta za vsak kraj malo vnaprej pogooglala, kje se dobi res izvrstne tapase in priznam, da je bila to super odločitev. Ko bom pisala plan tega našega krajšega potepanja, bom vanj vključila tudi lokacije izvrstnih tapas barov. Kmalu ?
Ljubezen gre skozi želodec pravijo. Tudi potovanja mi v zadnjem obdobju doživljamo močno preko lokalne kulinarike. In nam je to super. Tako nas prihodnje leto, upam da, pričakujeta kar dve destinaciji, kjer bomo ponovno uživali (tudi, a ne samo) v izvrstni lokalni kulinariki. Do takrat pa še malo naše lepe Slovenije. Povsod je lepo, a doma je najlepše ?