Zahodna Avstralija: jezero Argyle in nacionalni park Purnululu

Ko smo načrtovali road trip po Avstraliji, sprva nismo imeli namena vstopati v zahodno območje (Western Australia) te prostrane dežele. A ob prebiranju različnih tujih blogov smo zasledili manj poznani nacionalni park, ki se imenuje Purnululu NP. Ker so popotniki skoraj brez izjeme pisali o čudovitih izkušnjah raziskovanja tega precej nepoznanega in divjega nacionalnega parka, smo se tudi mi začeli spogledovati z zamislijo, da bi ga nekako vključili v našo pot, ki je vodila od južnega Melbourne vse do severnega Top Enda. A Avstralija je ogromna in nekaj, kar se na zemljevidu zdi kot njen majhen delček, lahko v resnici predstavlja več 100 kilometrov vožnje.

Purnululu NP se nahaja kar 800 km oddaljen od znamenite ceste Stuart Highway, ki povezuje jug Avstralije z njenim severom. 800 km ni malo, po drugi strani pa smo imeli ravno dovolj časa, da bi lahko brez hitenja ta del dežele Down Under vključili v potovanje. Naslednji pomislek je bil tudi način potovanja po Purnululuju, saj je le ta resnično eden izmed najbolj odmaknjenih in divjih nacionalnih parkov in ga s klasičnim avtodomom ni možno raziskovati. Ne samo, da ga ni možno raziskovati, niti do njegovega izhodišča ni možno priti. Torej smo vedeli, da v primeru obiska sledi še več logistike in usklajevanja, menjava avtodoma za 4W jeep in konec koncev tudi nakup šotora za nočitev, saj v parku infrastrukture ni. Torej iti ali ne?

Mi ne bi bili mi, če se ne bi odločili, da poizkusimo. Več o logistiki potovanja po Avstraliji si lahko preberete v članku: https://potepanja.com/avstralija-malezija-in-singapur-logistika-potovanja-in-prakticni-potovalni-nasveti/

Kot se je izkazalo na koncu, pa ni bil samo cilj tisti, zaradi katerega je bilo vredno potruditi se in zopet iti ven iz cone udobja. Kot sem že napisala, se Purnululu NP nahaja v Zahodni Avstraliji, cca 800 km oddaljen od Stuart Highway. Pot do mesteca Kununurra in dalje do Purnululuja se odcepi pri kraji Katherine. Sprva nezanimiva pokrajina se kmalu konča, saj tu vstopimo v »deželo avstralskih baobabov«, dreves, ki so nas navduševala že na lanskem potovanju po Namibiji in Bocvani. Nek trenutek se je zdelo, da ne bomo prišli nikamor, saj smo se morali nenehno ustavljati za fotografiranje ?.

A v nekem trenutku je voznik (Peter ?) rekel dovolj, moramo dalje. In smo šli. Najprej smo nameravali prenočiti v Kununurri, zamenjati avtodom za 4W jeep in se naslednje jutro odpraviti 300 km južneje, do izhodišča makadamske ceste, ki po dodatnih napornih 53 kilometrih (za kar potrebuješ 2 uri) pripelje do nacionalnega parka Purnululu. Ker smo bili dovolj zgodnji, smo se sredi dneva odločili ustaviti še ob jezeru Argyle in čez kakšno uro nadaljevati pot dalje. A ko nas je pri jezeru pričakal takšen razgled, smo takoj spremenili plan in se odločili prenočiti v edinem in ne najcenejšem kampu ob jezeru (50 eur za avtodom in 4 osebe).

Jezero Argyle je resnično ena čudovita oaza sredi rdeče avstralske puščave. Razgledi so nori, prav tako sončni zahodi in malo razvajanja v kampu, ki ponuja tudi čudovit (a mrzel) infinity pool nam je res ustrezalo. Kljub temu, da je park urejen in ne najcenejši, pa je območje okoli divje, izven civilizacije in tudi brez Wifi signala, kar je pravzaprav en super plus. Takoj smo se odločili, da se tudi na poti nazaj za en dan ustavimo ob jezeru in si privoščimo malo počitka in razvajanja s pogledi na modrino jezera. Najlepši razgledi in zagotovo najlepši sončni zahodi so na Pannikin sunset lookoutu, območje okoli jezera pa ponuja tudi kar nekaj pohodnih poti. Na raziskovanje jezera se lahko podate tudi z ladjico, ali pa se odločite za panoramski polet nad njim.

Naslednji dan smo se odpeljali proti Kununurri, prevzeli jeep in nadaljevali pot proti nacionalnemu parku Purnululu.

Purnululu NP je bil najbolj odmaknjen, divji in ne turistični del naše avstralske dogodivščine. Vstop v nacionalni park je oddaljen 53 km iz glavne ceste, ki povezuje Kununurro in Halls Creek. To je bilo najdaljših 53 km na vseh naših poteh. Makadam, grob, poln lukenj in zanj smo potrebovali 2 uri. Dve uri, da smo prišli iz glavne ceste do izhodišča v nacionalni park. Res nas je dobro pretreslo.

Park je bil odkrit šele leta 1983 in je bil zaradi naravnih lepot in posebnih formacij imenovanih The Domes v področju Bungle Bungle, takoj uvrščen na seznam Unescove naravne dediščine. V parku sta dva kampa, kjer pa ni praktično ničesar, razen prostorov za divje kampiranje. Mi smo spali v kampu Walardi, višje na severu parka pa se nahaja še Kurrajong campground. Popolnoma vse je potrebno prinesti s seboj, tudi vodo. O tem, kako odmaknjeno področje je to, govori tudi dejstvo, da je bilo to sploh edino mesto v Avstraliji, kjer vstopnine nismo mogli plačati s kartico, ampak zgolj z gotovino. To je v Avstraliji res nenavadno. Malokrat do sedaj smo naleteli na tako posebno pokrajino in tako odmaknjeno od turizma. Odpravili smo se na nekaj pohodov, a že sedaj, sredi avstralske zime so bile temperature res visoke in utrujajoče. Osredotočili smo se predvsem na južni del nacionalnega parka, na področje Bungle Bungle, severnega pa smo se odločili izpustiti, ker smo si preveč želeli še en dan počitka ob fotogeničnem jezeru Argyle. Na pohodu znotraj parka smo edinokrat tudi videli kačo v Avstraliji, za katero smo bili sprva precej prepričani da je zelo strupena (zaradi florestenčno rumene glave), a so nam kasneje domačini zagotovili, da temu ni tako.

V parku smo raziskovali območje Piccaninny. Že na poti iz kampa Walardi do Piccaninny-ja so nas navduševali pogledi na verigo Bungle Bungle in na njene nenavadne oblike in barve, med katerimi je tudi Elephant Rock. Prvi sončni zahod smo pričakali obkroženi z spektakularnimi peščenjaki, razgledna točka za čudovit sončni zahod pa je tudi Kungkalanayi lookout.

Bungle bungle range je gorska veriga višine približno 500 m, znana po nenavadnih kupolah iz peščenjaka, v katerih se vizualno izmenjujejo oranžni in sivi pasovi. Oranžne pasove sestavljajo oksidirane železove spojine v plasteh, ki se prehitro posušijo za cianobakterije; sivi pasovi so sestavljeni iz cianobakterij, ki rastejo na površini slojev peščenjaka, kjer se kopiči vlaga (Vir: Wikipedia).

Naslednji dan smo se na območje vrnili in naredili tri krajše, nezahtevne pohode:

1. The Domes walk

2. Spektakularni Cathedral gorge walk

3. Razgledni Piccaninny Creek Lookout walk

To je bil zagotovo najnapornejši del našega avstralskega potovanja, a že sam Purnululu nacionalni park je čudovit. Ko pa v ta del dogodivščine vštejemo še pot in ne zgolj cilj ?, pa lahko 100% zatrdimo, da je bilo vredno.

Na poti nazaj proti severnemu Top Endu smo prvo noč prespali v Kununurri, a ker smo bili pozni, smo avtodom parkirali na divje, v parku mesta. In dobili navsezgodaj, ko smo še spali – obisk ? Ja, obiskali so nas rangerji in nam zelo prijazno sporočili, da kampiramo na nedovoljenem mestu. In nam ter še dvema drugima popotnikoma (med njimi je bil en celo kolesar) zaračunali kazen v višini 100 AUD. No, to je bila najdražja nočitev na našem road tripu ?. A to nam ni pokvarilo dneva, saj nas je ponovno čakalo jezero Argyle, kjer smo uživali v zaključku raziskovanja Zahodne Avstralije.