Veličastni svet kitov grbavcev v zalivu Samana

Predstava kitov grbavcev v zalivu na jugu polotoka Samana je bila vrhunec in češnja na torti najinega potovanja po Dominikanski republiki.

Vsako leto med decembrom in marcem veliko, mnogo, pravzaprav res ogromno (po grobi oceni okoli 1500) kitov grbavcev pride na paritev ravno v zaliv Samane. Vsako leto znova se vračajo, po neki nam skriti navigaciji tja, kjer se je za njih vse začelo, na Dominikansko republiko. Domačini tu se prav hecajo, da imajo kiti grbavci dominikansko državljanstvo 😊

Ker je samica kitov monogamna in vedno izbere samo enega samca, pred paritvenim obredom poteka hud boj za osvojitev samice. In ob enem takšnem neverjetnemu trenutku v življenju teh 40+ tonskih velikanov sva bila prisotna tudi midva. Vsaj osem samcev (morda še kakšen več, ker so vmes kakšni poraženi odhajali in novi prihajali) v boju za samico dve uri tik ob, pod, okoli naše ladje. Preprosto veličastno, navdušujoče, divje in nepozabno. Hvaležna do neba in nazaj 😊

V kraju Samana že nekaj desetletij živi Kim Beddall, naravovarstvenica, ki že od leta 1984 preučuje življenje kitov. Neverjetno, kakšno spoštovanje do naravnega okolja in poznavanje podvodnih živali. Mnoge od teh 40, pa vse do 60+ tonskih živali pozna po imenu, saj se res številni vsako leto vračajo v zaliv Samane in se med seboj razlikujejo po zarezah na plavuti. Njena agencija brezpogojno spoštuje pravila, ki pravijo, da ob skupini kitov ne sme biti več kot ena malo večja in dve manjši ladji/čolna. In tako smo sami prvo skupino kitov, ki smo jo srečali na naši poti spustili in se odpravili dalje. In jih našli. Novo, večjo skupino, ki nam je priredila pravo dvourno predstavo.

Kiti grbavci spadajo med vosate kite, največje predstavnike reda kitov. Grbavcev ni težko prepoznati, saj imajo zelo značilno obliko telesa. Na hrbtu imajo majhno hrbtno plavut, ki daje izgled grbe (od tod izvira tudi njihovo ime). Na spodnjem delu čeljusti imajo kot vsi brazdasti kiti brazde, ki segajo do popka in jim omogočajo, da naenkrat zajamejo ogromno količino vode s hrano. Rep lahko meri tudi 5,5 m in ima rob žagaste oblike in koničaste konce. Najbolj značilne zanje so njihove veličastne bele prsne plavuti, ki odsevajo v morski modrini in dosegajo 1/3 celotne kitove dolžine. Po njih so dobili znanstveno ime Megaptera novaeangliae, kar pomeni Veličastna krila Nove Anglije. Po hrbtni in bočni strani so sivo črne barve, na spodnji strani trebuha in repa pa so beli. Tako kot lahko delfine prepoznamo po hrbtnih plavutih, lahko med seboj ločimo tudi kite. Grbavce torej lahko prepoznavamo po hrbtnih plavutih, predvsem pa po vzorcih na repni plavuti, ki se razlikujejo pri vsakem kitu. Grbavci večino časa preživijo sami, samo enkrat letno jih lahko vidimo v večjih skupinah, v času osvajanja in borbe za samico. Večina grbavcev migrira med mrzlimi polarnimi vodami, kjer se v poletnih mesecih prehranjujejo ter tropskimi in subtropskimi vodami, kamor se pridejo v zimskih mesecih pariti in kotiti. Na leto med posameznimi območji prepotujejo tudi do 25.000 km. Verjetno najzanimivejša oblika vedenja kitov grbavcev je njihovo petje. Ravno zaradi tega jih poznamo tudi kot kite pevce (vir: Morigenos).

In čudovito je bilo, ko so nam na čolnu ob vračanju nazaj proti obali zavrteli njihovo petje, kot se sliši pod vodo. Prelepo.

Če se boste kdaj v mesecih med januarjem in marcem potepali po Dominikanski republiki, ne izpustite tega morskega safarija s Kim Beddall.

Po končanem safariju, pred vračanjem v Samano, sva se odločila podaljšati izlet na mini otočku Cayo Levantado (Bacardi islandu). Iskreno, nič posebnega. Preveč turistično za najin okus.

Polna neverjetnih vtisov sva se naslednji dan vračala iz polotoka Samana v Santa Domingo in počasi zaključevala najino potovanje. Bilo je nad pričakovanji, tako safari, kot celotna Dominikanska republika. Balzam za dušo v tehle čudnih časih 😊