Razgledno Mangrtsko sedlo

Po dolgem času sva si zopet zaželela obiskati Mangrtsko sedlo. Nekoč sva bila tu kar pogosto, vsaj enkrat letno, saj nama je bilo super izhodišče za Mangrt, ferato via Italiana ali italijansko ter slovensko smer vzpona nanj. To je absolutno moja najljubša gora v Sloveniji, samo sedlo pa eno najljubših in najlepših kotičkov Slovenije.

Velikokrat se pojavi vprašanje: Mangrt ali Mangart?

Razlage so takšne ali drugačne. Na zemljevidih iz različnih obdobij zasledimo uporabo obeh imen. Uradno naj bi bila pravilna uporaba zapisa Mangart, dovoljena pa tudi Mangrt. Dejstvo pa je, da domačini od nekdaj uporabljajo, pišejo in izgovarjajo izključno Mangrt. Takšen zapis in izgovorjavo uporabljam tudi sama.

Leta 1938 je italijanska vojska na Mangrtsko sedlo zgradila gorsko makadamsko cesto s petimi predori. Kasneje so jo seveda asfaltirali. Je najvišje speljana cesta v Sloveniji, z najlepšimi razgledi. Na trenutke me spominja na nama tako ljube Dolomite. Njena dolžina je 11 980 metrov, višinska razlika od odcepa Pri Mlinču do vrha sedla pa 980 metrov. Čudovito speljana cesta predstavlja izziv številnim kolesarjem in ni ga pravega kolesarja, ki si jo enkrat ne bi želel osvojiti.

Leta 2000 se je iz dela Mangrta sprožil zemeljski plaz, ki velja za eno največjih naravnih nesreč pri nas in je dolgo časa močno krojil življenje v dolini Loške Koritnice ter njeni okolici.

Cesta je za promet odprta od druge polovice junija do prvega snega v jeseni. Zaradi podora kamenja na delu ceste se trenutno ni možno pripeljati do vrha sedla, temveč do parkirišča Za sedlom, ki leži pod kočo na Mangrtskem sedlu. Prav tako je zaradi pomanjkanja parkirnih mest trenutno omejeno število vozil 90. Pri Mangartski planini je postavljena avtomatska zapornica s števcem prometa, pri odcepu ceste pri Mlinču pa digitalni prikazovalnik zasedenosti parkirnih mest. Višina ekološke takse, ki jo je potrebno plačati znaša 10 €. Promet je omogočen osebnim in motornim vozilom ter manjšim avtobusom do 35 sedežev (vir: AMZS Slovenije). V juliju in avgustu je na sedlo organiziran tudi javni prevoz. Avtobus pripelje do parkirišča Pod špicami, pred zadnjim predorom. Od tam sledi cca 40 minutni vzpon na vrh sedla (točne informacije o avtobusa preverite v Bovcu). Prav tako pa se seveda na sedlo lahko odpravite peš. Od odcepa Pri Mlinču se do vrha sedla (980 višinskih metrov) hodi cca 3h, odvisno od hitrosti in kondicije.

Če se na sedlo želite odpraviti z avtom, predlagam, da ste dovolj zgodnji, saj se kasneje razpoložljiva parkirišča hitro zasedejo. Midva sva bila na sedlu ob 8.30h zjutraj in uživala v miru, tišini in dih jemajočih razgledih. Tokrat se nisva odpravila na vrh Mangrta, temveč se samo kakšne tri ure sprehajala in uživala. Poleg vrha sedla je čudovita razgledna točka tudi škrbina Mali vrh, ki nam nudi hkrati izjemni pogled tako na Mangrt kot malo bolj oddaljeni Jalovec. Tu je tudi vzletišče za polet z jadralnim padalom.

Piko na i vsem naravnim lepotam na Mangrtskem sedlu pa je dalo tudi gorsko cvetje, ki je trenutno v svojem popolnem razcvetu. Prelepo. Upam, da veste: rožic in cvetja v gorah ne trgamo. Pustimo ga, da v njegovih lepotah uživajo vsi, ki pridejo za nami.

Po obisku Mangrskega sedla sva se odpravila do slapov Predelnice, ki ležijo tik ob italijansko slovenski meji. Izhodišče za obisk slapov je nasproti odcepa za Mangrstko sedlo. So pa trenutno slapovi popolnoma izsušeni in kar malo žalostni.

Pot sva nadaljevala v Bovec in se domov vračala preko Trente in Vršiča. Čudovita turkizna Soča nama je nudila malo ohladitve v vročem poletnem dnevu. Sem pa bila šokirana, kako nizek vodostaj ima. Tako malo vode v koritih Soče še nisem doživela. Žalostno in zaskrbljujoče. Voda je naše največje naravno bogastvo in upam, da tako ostane še dolgo.