Rajski Maupiti – je sploh lahko še lepše?

Iz Huahineja smo po nekaj dneh poleteli dalje, proti Maupitiju. To je najbolj oddaljen kotiček sveta, kar smo jih obiskali do sedaj in zagotovo tudi najlepši. Priznam, da smo ravno od Maupitija pričakovali največ. Ampak na pričakovanjih smo se že velikokrat opekli, zato pravzaprav nismo vedeli, ali vseeno morda ne pričakujemo preveč. Bo res tako lepo, ali bomo morda malo razočarani? Glede na nezanesljive vremenske napovedi na znanih vremenskih portalih nismo vedeli kaj naj pričakujemo od vremena. Moja mantra tistih dni je bila: naj bo prosim lepo vreme, naj bo prosim lepo vreme ? In je bilo. Do tistega zadnjega dne, ko smo odhajali iz Maupitija in kar nekaj ur presedeli na tleh mini preprostega letališča ne vedoč, ali bomo sploh lahko poleteli dalje.

In pričakovanja, so bila izpolnjena?

Bila in še več kot to. Preprosto si težko predstavljamo, da bi bilo lahko sploh še lepše. Težko, težko bo kaj preseglo lepoto Maupitija. Oziroma, se bomo pustili presenetiti ?

Zakaj je Maupiti tako poseben?

Zagotovo so na prvem mestu njegove naravne lepote. Sanjska turkizna laguna, ki obkroža vulkanski otok. Njen čudoviti podvodni svet, kjer se nam je izpolnila ena od dolgoletnih želja – plavanje z mantami v njihovem naravnem okolju. Da o številnih skatih, ki so nam bili na koncu že tako domači kot običajne ribice, sploh ne govorimo. Idilični koralni otočki (motuji), ki obkrožajo laguno. Razgled za milijon dolarjev, iz vrha gore Teurafaatiu, do katerega pa smo se pošteno namučili in fejst prešvicali. Bujna tropska vegetacija z rožami vseh barv in tropskim sadjem, ki raste ob lokalni cesti.

Ampak v resnici niso samo naravne lepote tiste, ki so se nas tako dotaknile. Mislim, da je to eden izmed najbolj pristnih otočkov v celotni Francoski Polineziji. Na njem ni hotelov in resortov, ni luksuznega turizma, kot na sosednji Bora Bori. Tako so se odločili in izglasovali domačini, ki želijo obdržati svoj preprost in zagotovo srečen, miren način življenja ter ohraniti lepoto otoka čim bolj nedotaknjeno. Ki te pričakajo v mini pristanišču ob tvojem prihodu (ker druge možnosti prevoza tako ali tako ni) in ti za dobrodošlico podarijo ogrlico iz svežega cvetja. Ob odhodu pa ogrlico iz školjk, za spomin. Na Maupitiju je zgolj nekaj preprostih lokalnih penzionov. V vsakem primeru jih je potrebno rezervirati vnaprej, dovolj zgodaj. Pravzaprav praktično živiš pri domačinih in za kratek čas postaneš vsaj malo del njihove družine. Ob večerih, zajtrkih in večerjah sediš skupaj za eno mizo, s par ostalimi popotniki in vezi se spletejo. Naravno. To je bil otoček, kjer nismo dobili ključa preproste sobe, ker ga pač nismo potrebovali. Brez klime, pa se sploh nismo sekirali.

Kje smo bivali?

Pet noči smo bili nastanjeni v penzionu Tautiare Village, kjer smo imeli polpenzion in nam je gostiteljica pripravljala noro dobre večerje, z njihovo lokalno kulinariko, ki je vključevala vsak dan svežo tuno in ostale ribe, njihov tradicionalni poisson cru na različne načine, zelenjavo, riž, sadje in včasih tudi lokalne sladice. Namestitev priporočamo zelo, zelo. Sicer nismo bili nastanjeni ob najlepši plaži, ampak gostoljubje, hrana, vzdušje in okolica – vse je bilo preprosto čudovito.

Na otočku so vsega skupaj tri preproste restavracije, brez kakršnekoli druge turistične ponudbe in to je super občutek. Nobenega pregovarjanja, nobenega barantanja, nobenih štantov, nobene prodaje izletov in naravnih lepot. Preprosto si se dogovoril z domačinom, pri katerem si bil nastanjen in to je bilo to. Za precej razumno ceno, upoštevajoč lokacijo in njene lepote. Mir, tišina in lokalen utrip v sanjskem okolju. Nobenih smeti in umazanije nismo videli na otočku, k čemur zagotovo pripomore tudi dejstvo, da nikomur ni potrebno kupovati vode v plastenkah, saj zbirajo deževnico (dežja je tu res veliko, tudi v sušnem obdobju, zato je tudi vse tako zeleno) in jo prečiščujejo, domačini in turisti pa jo lahko prosto in zastonj točimo.

Mi smo na Maupitiju ostali 5 dni in še bi lahko. Če boste kdaj potovali po teh koncih, si je res vredno vzeti malo več časa in užiti trenutke, ki jih zaradi močnega razcveta turizma lahko doživiš le malokje.

Kaj nikakor ne izpustite, če se odpravljate raziskati Maupiti?

1. Izlet s čolnom po laguni Maupitija, ki ponavadi vključuje tudi plavanje z mantami in številnimi skati, snorkljanje in obilno ter okusno kosilo na enem od okoliških motujev. Čudovit izlet, za katerega se dogovoriš kar z domačinom, pri katerem prenočuješ. Cena za celodnevni izlet za 2 odrasla/2 otroka skupaj z obilnim kosilom: 150 eur.

2. Plavanje z mantami na Manta pointu v laguni Maupitija.

Nobenega zagotovila ni, da mante vidiš, oziroma z njimi plavaš, saj so to res divje živali, ki se jih na noben način ne sme ne hraniti, ne dotikati…. A vseeno je v laguni Maupitija za to izkušnjo velika verjetnost in odločili smo se, da poizkusimo. Na celodnevnem izletu po laguni Maupitija sva mante “ujela” samo midva z Lanom, Peter in Iris pa sta bila malo prepozna. Zato smo se odločili, da ponovimo izkušnjo, vendar samo jutranje plavanje z mantami. Na srečo smo imeli dovolj časa in je bilo vreme lepo. Drugič smo plavali nad ogromno manto, ki se je ustavila ob korali za skoraj 10-15 minut in to je bila res top izkušnja. Cena za plavanje z mantami: 20 eur/osebo.

Podvodni svet Francoske Polinezije je res čudovit, a na žalost se tudi tu že vidi vpliv globalnega segrevanja. Voda v lagunah je namreč zelo topla (pretopla in to vsako leto bolj), kar močno škoduje koralam, saj na marsikaterih območjih že močno “cvetijo”, oziroma se uničujejo. Domačini na Maupitiju so bili glede tega zelo zaskrbljeni, saj je bila voda v laguni pretopla. Rekli so, da če se ne ohladi vsaj malo v roku 14 dni, bo ogromno koral uničenih. Ja, grozljivo, na žalost. Na srečo se je ravno na dan našega odhoda iz otoka ohladilo (baje je prišel tudi hladen vodni tok) in za en dan nas je zajelo deževje. Mi smo zaradi tega za kratek čas obtičali na letališču, podvodni svet pa se je vsaj malo opomogel.

3. Vzpon na goro Teurafaatiu, ki se ponaša z enim najlepših razgledov našega življenja. Vzpon ni najlažji, a za tiste, ki smo vsaj malo vajeni hoditi v gore, tudi nič posebnega. Otroka sta vzpon zmogla brez težav, kljub temu, da si je na posameznih odsekih vzpona potrebno pomagati z vrvjo. A strmina ni problematična (in tudi nevarna ne, če imaš vsaj malo izkušenj), če je podlaga po kateri se vzpenjaš – suha. Mi smo imeli srečo in je bilo suho, saj pred tem par dni ni deževalo. V primeru dežja, pa je vzpon lahko tudi nevaren, sploh zaradi spolzkosti terena in s tem možnega zdrsa. V vsakem primeru pa je potrebno biti primerno opremljen – imeti obute adidaske in ne kakšnih natikačev in ne preceniti lastnih zmožnosti. Zaradi hude vlage v spodnjem delu (ko hodiš po tropskem gozdu) je s seboj potrebno imeti dovolj vode in se na pot odpraviti takoj zjutraj. Mi smo za vzpon potrebovali manj kot 1 uro, a to je bilo res hitro, za nek povprečni tempo je dobro računati cca 1,5h v eno smer. Kaj naj rečem: razgled je bil nepozaben ?

4. Uživanje na plaži Tereia beach

Plaža Tereia je najlepši del lagune Maupitija. Mi smo se do nje enkrat podali s kolesi, drugič kar peš (20 minut hoje iz naše namestitve preko mini hribčka s čudovitimi razgledi), tretjič pa nas je na plažo zapeljal kar naš gostitelj. Plažo obkroža čudovita laguna, preko katere se lahko (ob nizki vodi) sprehodiš od glavnega otoka do sosednjega motuja Auira. Ali samo uživaš v lepotah in turkizni barvi lagune, ki obkroža plažo in celotni Maupiti. Res rajsko.

5. Raziskovanje otočka s kolesom ali peš

Sprehod in kolesarjenje po lokalnih cestah, ki jih obdaja bujna vegetacija, čudoviti razgledi in pogled na preprosto življenje domačinov. Obiščite edino mini vasico na otočku: Vaiea Village in opazujte počasen lokalni utrip življenja. Cesta, ki obkroža otok je dolga cca 10 km, s skoraj nič prometa, saj tu javnega prevoza ni. Vmes se ustavite v izvrstni mini lokalni restavraciji Tarona, na res okusnem kosilu. Bodite pozorni samo na čas obiska, saj je restavracija odprta v času kosila, nekje med 11h in 13.30h (lahko da je odprta tudi za večerjo, tega ne vemo, ker smo imeli večerjo v penzionu, pri naših gostiteljih). Ob nedeljah je restavracija zaprta.

6. Če ste na Maupitiju na soboto (načrtujte tako) se odpravite na tradicionalno kosilo na sosednji motu, kjer vam domačini pripravijo tradicionalno podpeko in številne lokalne dobrote (pečene banane, pečen kruhovec, meso, ribe, poisson cru, alge, školjke, zelenjavo in sladice). Po kosilu so nam predstavili tudi njihove lokalne igre s kokosi in tradicionalne plese, v katerih smo lahko sodelovali. In za piko na i se je vse skupaj dogajalo ob idilični plaži, v laguni katere so prosto plavali skati. Popotniki smo bili ta dan pomešani med domačine in bila je res super izkušnja za 20 eur/osebo. Zagotovo najbolj “turistična” izkušnja na celotnem Maupitiju, a zopet dovolj pristna in lokalna, da nam je ostala v super spominu.

Maupiti je resnično rajski in to je bilo nekaj najlepših dni našega življenja. Daleč, daleč od nas se nahaja in res ni poceni priti do tja. A spomin na te dni in izkušnja je nekaj, kar bo ostalo za vedno in tega nam nikoli nihče ne more vzeti. In to je ena izmed tistih stvari, za katere je vredno živeti.