Popotniško leto 2020: leto karanten, sprememb in prekrižanih načrtov

Pred letom dni si nisem niti v najbolj čudnih sanjah predstavljala, da bo leto 2020 tako drugačno. In da bomo komaj čakali, da ga bo konec 😊 Ja, za nami je leto sprememb, lockdownov in prekrižanih načrtov. Leto izzivov, prilagajanja, sprejemanja in poglabljanja. Težko leto, tudi na osebnem nivoju, ki pa je na srečo hkrati postreglo tudi s kar nekaj čudovitimi trenutki.

Na poti izven Slovenije smo bili kar 35 dni, kar si nekako štejem kot velik privilegij in uspeh. Kljub temu, da je bilo tudi nam v letu 2020 velikokrat izredno težko, pa sem po drugi strani hvaležna za danosti in razmere v katerih živi naša družina. Noro hvaležna. In si ne zatiskam oči, da je to samoumevno. In čutim stisko številnih ljudi. In poizkušam pomagati, kjer lahko. Pa je vseeno težko, a tako pač je. Življenje ni vsak trenutek samo rožnato.

Ravno zaradi razmer, ki vladajo po svetu sem res vesela, da smo uspeli vsaj malo potovati. Ker potovanja so za mene hrana za dušo. Najboljša investicija. Najbolje porabljeni denar z največjo dodano vrednostjo. Najbolje izkoriščen prosti čas. Sreča na kubik. Občutek svobode in povezanosti z vsem drugačnim. Pogled čez planke. Pot iz cone udobja. In številni čudeži, ki se zgodijo ravno tam, izven cone udobja. In ja, ta občutek da nismo svobodni je bil in je kdaj še vedno zelo frustrirajoč.

Vem, prava svoboda se v resnici skriva drugje. Toliko časa, kot sem imela letos za svojo jogo, pa meditacijo, pa sprehode in branje knjig, nisem imela še nikoli. In tudi v tem uživam, ker je to že leta del mojega sveta. Pa vseeno. V življenju je traba najti ravnovesje, ker nobena skrajnost ni o.k. In tole sedaj pač ni ravnovesje. Nobena skrivnost tudi ni, da se s številnimi ukrepi ne strinjamo. Jih sicer upoštevamo, se pa z njimi ne strinjamo. Ker kljub temu, da se večina sveta ukvarja samo s covidom, pa le ta ni edino kar obstaja. Žal.

Kljub težkim razmeram smo v letošnjem letu uspeli nekaj potovati. Obiskali smo 8 držav, od tega 4 nove in vmes res veliko raziskovali našo Slovenijo. Letos smo se tako potepali po Braziliji, Argentini, Paragvaju, Italiji, Hrvaški, Franciji, Monaku in Švici. Najmlajša članica pa je z babi uživala tudi pri teti v Grčiji. Kar nekaj čudovitih spominov smo uspeli ustvariti in na njih se opremo takrat, ko pridejo težki trenutki.

Veliko srečo smo imeli, da smo v začetku leta uspeli izvesti naše prvo potovanje v Južno Ameriko. Resda je bil prvotni plan, da se na valentinovo odpravimo na 23 dnevno raziskovanje severnega Vietnama in Kambodže. Karte so bile kupljene, notranji leti prav tako, nekaj rezervacij nočitev je bilo narejenih in vsi smo se veselili tržnic, dobre hrane in azijskega vzdušja. No, pa so že takoj na začetku leta nastopile spremembe in zaradi takrat težke situacije na Kitajskem smo se odločili spremeniti plan. Na vrat na nos. Brez načrtovanja. In tri tedne raziskovanja Južne Amerike je bilo super, brez kakršnihkoli covid ukrepov. Vrnili smo se par dni pred prvim lockdownom in nekako nam v njem sploh ni bilo težko ostati doma. Vedeli smo, da poleti s potovanjem po severni Indiji ne bo nič in da propade tudi raziskovanje St. Petersburga, ki sva si ga želela obiskati s Petrom za najino 20 obletnico. Na srečo ravno letos nismo kupovali letalskih kart vnaprej, kot da bi čutili, da bo nekaj narobe in ne bo šlo skozi. Plani so bili podrti, a denarja na srečo nismo izgubili.

Takoj ko so se ponovno odprle občinske meje in še pred uvedbo turističnih bonov smo se odpravili na številna raziskovanja Slovenije, ki pa smo jih potem v 2.polovici poletja malo opustili, zaradi gneče na številnih lokacijah. Letos je bil, predvsem na začetku poletne sezone, idealni čas za raziskovanje Dolomitov, ki sva ga tudi sama izkoristila in preživela nekaj čudovitih dni v okolici najlepših gora Evrope.

Sva se pa že takrat nenehno spraševala, kam na glavni poletni dopust?

Sprva sva imela v mislih sever, saj sva lansko leto na Norveškem tako uživala. A Danska je takrat imela še omejitev šestih potrjenih noči, Finska je tik pred zdajci uvedla karanteno za Slovence, Balkan ni prišel v poštev, v Grčiji smo bili lansko leto, Nemčija ali Avstrija nama ni dišala, Portugalska konec julija še ni bila o.k.….in tako je ostal zahod. In cca 10 dni. Prijatelji so nama predlagali Provanso in glede na to, da tam še nikoli nismo bili, sva idejo kar zagrabila. Brez predhodnih planov, rezervacij in kakšnih posebnih pričakovanj. Poleg vroče Provanse sva si srčno želela še malo raziskovanja francoskih Alp. In skoraj začuda so ravno za tiste dni napovedovali izredno toplo in popolnoma sončno vreme v okolici Chamonixa in »Bele Dame«, Mont Blanca. Neverjetna sreča, resnično. Tistih nekaj dni, ki sva jih preživela in prehodila v okolici veličastnih tri in štiri tisočakov okoli Mont Blanca skorajda brez oblačka so bili nekaj najlepšega, kar sva doživela do sedaj. Resnično veličastno in noro lepo. Tudi naporno, a vredno vsakega truda in vložene energije.

No, tu pa se je naše raziskovanje sveta letos ustavilo. V septembru smo bili vpeti v delo in šolo, oktobra pa vsi vemo, kaj je sledilo. In za razliko od pomirjenega sprejemanja prvega lockdowna, je ta za nas veliko težji. Na osebnem, čustvenem nivoju in skozi številne izzive na delu, z izobraževanjem, šolo, puberteto otrok in še kaj bi se našlo. Kratki dnevi, megla, mraz, sivina, tesnoba, občutek ujetosti in negotovosti so in še vedno kdaj barvajo naše dni. Poizkusimo vsak dan iti ven, v naravo, na zrak, četudi meglen in mrzel. Načrtovati preveč ne upamo, čeprav si potihoma srčno želimo, da nam vsaj v prihajajočem februarju uspe pobegniti kam v tujino. Na toplo. Ampak, bomo videli. Poizkušamo spustiti pričakovanja in se prepustiti. A hkrati imeti vizijo in želje.

In ja, veseli smo da je tega čudnega leta 2020 konec. In z upanjem gledamo na bolj svetle in svobodne trenutke v 2021.