Plan potovanja: Lofoti, Senja in Kvaloya

In še zadnji članek o resnično kičastem potepanju po severni Norveški: najin plan 9 dnevnega potovanja po Lofotih, Senji in Kvaloyi.

Za ta del Norveške, si je dobro vzeti vsaj 7-10 dni, da lahko resnično počasi uživate in se premikate med otoki ter hkrati svojo pot prilagajate hitro spreminjajočemu se vremenu. Najboljši način potovanja je zagotovo s svojim ali najetim kombijem/prilagojenim vozilom, ki je hkrati tudi naš hotel in restavracija obenem ? V veliki meri zaradi stroškov, ki se tako precej zmanjšajo, pa tudi zaradi lažjega prilagajanja vremenu in spremembi plana kar tako, od danes na jutri.

Več o logistiki najinega potovanja si lahko preberete tule: https://potepanja.com/norveska-z-gdanskom-logistika-potovanja-in-prakticni-potovalni-nasveti/

Za pot od doma do Lofotov z lastnim prevozom si je dobro vzeti vsaj mesec dni, ker so razdalje ogromne. Če pa želite leteti sem in tu rentati prevozno sredstvo, pa priporočam izhodišče Tromso. Več o tem sva že pisala v zgornjem članku.

Sprva je bil najin plan poti do Lofotov drugačen, a sva ga zaradi vremenske napovedi obrnila zadnji trenutek. Ta odločitev je bila zagotovo najboljša, saj naju je tako celotno pot spremljalo sonce. Samo en dan od devetih je bil oblačen, a brez kapljice dežja. Luksuz in zanj sva noro hvaležna.

Sprva sva tako nameravala iz Tromsa najprej oditi na Kvaloyo, vzeti trajekt in nadaljevati pot preko Senje in še drugega trajekta do Andenesa in od tam počasi do lofotskega arhipelaga. Pot sva nameravala zaključiti v Reineju in vasici A in od tam zadnji dan narediti dolgo pot po celini nazaj v Tromso.

Ker pa je bilo za prve dni najinega potovanja napovedano sončno vreme ravno na skrajnem zahodnem delu lofotskih otokov, sva pot obrnila. Tako ali tako nisva bila vezana na nočitve/hotele in ta odločitev je bila najboljša možna. Takoj po prevzemu kombija na letališču in opravljenih nakupih v bližnjem marketu, sva se odpravila na dolgo pot proti Lofotom po celini in lovila ter na srečo tudi ujela sonce.

Pri svojem planu potovanja torej bodite zelo fleksibilni in se prilagajajte predvsem vremenskim razmeram, ki se tu lahko hitro spreminjajo.

Tole pa je pot in plan, ki sva ga na koncu izvedla midva. Zaradi spremembe leta sva imela nekaj ur časa v Gdansku, kamor sva odšla na zgodnje kosilo. A na srečo ta sprememba ni vplivala na predviden plan potovanja po Norveški, zato jo vanj tudi ne bom vključila.

Prav tako bodite previdni pri načrtovanju svojih pohodov po Lofotih in Senji in se na njih dobro pripravite. Posebej v deževnem vremenu in mokri podlagi. Več o pohodnih poteh po Lofotih in Senji pa si lahko preberete v članku: https://potepanja.com/razgledni-vrhovi-in-pohodne-poti-lofotov-in-senje/

Najin plan potovanja po dnevih:

1. dan: nočna pot do Milana in preko Gdanska let v Tromso, kjer sva prevzela kombi, opravila nakupe in se takoj podala na dolgo pot po kopnem proti lofotskemu arhipelagu. Prvi dan sva tako vozila dolgo v noč, a počasi in po predpisih, ker so omejitve hude, kazni pa še hujše in s tem se ni za hecati na Norveškem. Ker je poletni dan tu res dolg, vožnja ponoči pravzaprav ni vožnja po temi in prav hecno je, ko bi še ob polnoči lahko brez težav zunaj bral brez svetilke. Pot je bila zato zanimiva tudi v večernih urah.

2. dan: končno se je začelo tisto pravo uživanje, predvsem v lepotah narave. Preko čudovite Hinnoye sva se pomikala proti zahodu. Raziskovala sva otok Austvagoya, ki je že del lofotskega arhipelaga in obiskala prvi večji kraj lofotskih otokov: Svolvaer, ki pa naju je pustil povsem ravnodušna, v nasprotju s pričakovanji. Kar hitro sva ga zapustila in nadaljevala pot preko otočka Gimsoya do bolj znane Vestvagoye. Tu sva odšla do območja čudovitih plaž Haukland in Uttakleiv in se odločila za nočitev na bolj divji in manj oblegani Uttakleiv beach. V popoldanskih urah sva opravila tudi prvi lažji pohod okoli rta od Uttakleiv do Haukland beach (cca 10km). Za pogumne in malo nore, kot je moj Peter, se lahko tu kar pošteno ohladite, če zaplavate v severnem morju 🙂 .

3. dan: vsi dnevi na Lofotih so bili čudoviti, a za mene je bil ravno tretji dan najlepši. Zelo zgodaj sva vstala, saj sva resnično želela uživati v lepotah narave. Spiva lahko tudi doma 🙂 . Haukland beach je bila v zgornjih jutranjih urah prav spokojna in brez množice turistov čudovita. Odpeljala sva se dalje proti zahodu na Flaksadoyo in si naredila zajtrk ter kavo ob čudoviti laguni in fjordu brez imena, tik pred odcepom poti proti Nusfjordu. Bilo je kičasto lepo in nikjer nikogar. Pot sva nadaljevala proti znameniti majhni ribiški vasici Nusfjord in kulisa poti do nje je preprosto čarobna. Ustavljala sva se za vsakim ovinkom in slikala ali zgolj uživala v razgledih. Nusfjord naju je pričakal v soncu in brez turistov. Tu sva se spraševala, kako je možno, da ob cca 9-10h dopoldan še nikjer ni bilo nikogar. Ali vsi še spijo? Dopoldan, v sončnem dnevu na Lofotih? Turiste bi ob 10h dopoldan v Nusfjordu lahko preštela na prste rok 🙂 . Luksuz. Privoščila sva si še drugi zajtrk v mini lokalni pekarni in uživala v prvih cimetovih rolicah. Izvrstne so. Po dveh uricah sva Nusfjord zapustila in se odpeljala do kraja Ramberg, kjer se nahaja po mojem mnenju ena lepših plaž Lofotov, Ramberg beach. No, tu se je Peter kopal že drugič, norc.

In potem, v zgodnjih popoldanskih urah naju je čakal vzpon na Reinebringen. Na stotine strmih stopnic, dobesedno. Veliko turistov, a tako je. In razgled za dol past, dobesedno. Lepše kot si lahko sploh zamisliš. Naravna kulisa, ki obkroža znameniti Reine je »outofthisworld«.

In za konec čudovitega dne, v poznih popoldanskih in večernih urah še vasica A, tam nekje na koncu sveta. Množice turistov so se očitno že umaknile in spet sva bila skoraj sama. Tradicionalno pekarno s cimetovimi rolicami sva komaj še ujela, tam nekje sredi vasice pa so se v kotlu kuhale rakovice. Za precej normalno ceno. Prenočila sva na parkirišču vasice A. Ta dan je bil tako noro lep, da ga ne morem pozabiti.

4. dan: zopet sva vstala zgodaj v sončno jutro. Ponovni sprehod v tišini po spokojni vasici A in pot nazaj v Reine. In v turistično obleganem Reineju prav tako nikjer nikogar. Vsi še spijo, očitno. V sončnem lofotskem jutru. Nepredstavljivo za naju. Zopet cimetove rolice in jutranja kava. In čakanje na mini trajekt, ki naju je popeljal v Kirkefjord do vasice Vindstad, od koder sva se odpravila na pohod do Bunes beach in dalje na Helvetestinden. Kakšni razgledi in ponovno kakšen dan. Že samo vožnja z ladjico okoli veličastnih gora in po fjordu, ki obkroža Reine je bila top izkušnja, skupaj s plažo Bunes in razgledom iz gore Helvetestind pa zagotovo neponovljivo lepo. Popoldan sva se vrnila v Reine in kar hitro pobegnila dalje, saj je bil tokrat poln turistov. Ponovno sva se zapeljala v Ramberg in uživala na plaži ter se proti večeru odpravila v kraj Fredvang. V njegovi bližini sva tudi prenočila in naslednji dan naju je ponovno čakal pohod in sonce. Juhu.

5. dan: sva jutranja človeka, to lahko priznava in zato nama zopet ni bilo težko vstati in se odpraviti na zgodnji jutranji pohod na Ryten. Pohod je precej nezahteven in tudi zelo oblegan, saj nudi najlepši pogled na plažo Kvalvika in okoliške fjorde, ki jih obkrožajo strme gore. A midva sva bila na vrhu sama. Kaj pa vem, mene so starši in stari starši vedno učili, da se v gore hodi zgodaj. In tu na Lofotih nama je ta naravnanost zagotovo koristila. Tako sva se že ob 12h vrnila nazaj in nadaljevala pot, tokrat proti vzhodu. Cilj Henningsvaer. Vmes bi si lahko ogledala še plažo Unstad, a iskreno, ni se nama dalo. Bila sva tako polna čudovitih vtisov in lepot, da si preprosti nisva želela na silo odkljukati vse samo zato, ker je to pač treba. Prav tako se nama ni dalo obiskati muzeja Lofotr Vikingmuseum v kraju Bostad. Če bi bilo oblačno in deževno, bi bila najina odločitev najbrž drugačna, v sončnem in toplem vremenu pa naju ni potegnilo. Zgodovina naju velikokrat ne prepriča najbolj, midva sva bolj človeka za naravo. Različni smo si, na srečo.

Zopet je bila vožnja do Hennigsvaerja čudovita, velikokrat sva tudi zavila iz glavne ceste E10 in uživala v neturističnih razgledih. Mislim da je bil to najbolj vroč dan na najini poti, zato je ponovno sledilo kopanje, tokrat na čudoviti plaži Rorvika. No, kopal se je Peter, meni pa je zadostovala bosa hoja po mivki in mrzlo severno morje do kolen. Popoldan sva prispela v kraj Henningsvaer, si ogledala znamenito nogometno igrišče ter si privoščila ne najcenejšo večerjo v restavraciji Henningsvær Lysstøperi and Cafe. Prenočila sva v okolici Henningsvaerja, saj sva si naslednji dan želela opraviti pohod na Festvagtind, od koder je čudoviti pogled na mesto pod njim in arhipelag otočkov okoli.

6. dan: tokrat naju je za spremembo pričakalo oblačno jutro, a brez napovedi dežja, na srečo. Zjutraj sva se odpravila na zajtrk s cimetovimi rolicami v Henningsvær Lysstøperi and Cafe, saj se nama tokrat ni mudilo na pohod. Želela sva malo počakati, če se bo oblačnost morda razkadila. Pa se ni. Sredi dopoldneva sva se vseeno odpravila na pohod in držala pesti, da ne bo začelo deževati. Pohod na Festvagtind nudi čudovite razglede, tudi v oblačnem vremenu. Samo paziti je potrebno, ker je pot zelo strma in bi bila mokra podlaga nevarna za zdrs. Po končanem vzponu sva pot nadaljevala proti severu, v smeri otočja Vesteralen in Andenesa, kjer naju je naslednje jutro čakal whalesafari, ki sva ga rezervirala dva dni vnaprej (priporočljiva je sicer rezervacija več dni vnaprej, pravzaprav sva imela srečo, da sva dobila prosti mesti).

7. dan: zopet sončno jutro. Prihod v Andenes, ki nama kot mesto sploh ni bilo všeč. Vedela sva, da kljub precej lepemu vremenu, zaradi razburkanega morja niso izvajali ogledov kitov na odprtem morju zadnjih pet dni. Tokrat je bila napoved boljša, izpluli smo, a zaradi še vedno preveč razburkanega morja na odprtem, iskali kite zgolj v fjordih okoli Andenesa. Možnost najti kite v fjordih je sicer zelo majhna, a poizkusili smo. No, na žalost jih nismo našli. Pravzaprav je bil izlet sam po sebi lep, videli smo ptice in puffine in čudovite razglede, a ne kitov. Priznam, bila sva razočarana, a vsega pač vsak trenutek ne moreš imeti. Narava da ali pa ne da in to je treba sprejeti. Na srečo Whale Safari Andenes nudi 100% garancijo zadovoljstva in povračilo denarja, če kitov ne vidiš. Za tolažbo sva si privoščila kosilo v eni izmed restavracij v Andenesu in se sredi dneva vkrcala na trajekt za Senjo. Čakala nas je uro in pol trajajoča razburkana vožnja, kjer slabost in bruhanje potnikov ni bilo nič neobičajnega. Nama je bilo malo slabo, a na srečo je ostalo pri tem. Senja naju je pričakala v soncu in že prvi kilometri so nama razkrili neturistično lepoto tega manj poznanega norveškega otočka.

8. dan: raziskovanje Senje. Vstala sva zgodaj, saj sva si želela narediti še zadnji pohod, tokrat na Hesten. Še prej pa razgledna ploščad na Bergsbotnu, pa čudoviti Tungeneset in Mefjordbotn. Izhodišče za pohod na Hesten pa je bila vasica Fjordgard.

Zakaj Hesten? Ker nudi najlepši pogled na ikonično goro Senje, na Seglo. Preprosto čudovito. Nisva vedela, ali bova iz Senje s trajektom na Kvaloyo odšla še isti dan ali zadnji, deveti dan. Na srečo sva se odločila za odhod še isti dan in tako nama je Kvaloya naslednji dan pripravila še eno divje severno presenečenje. Zvečer sva raziskovala zahodni del Kvaloye, območje Sommaroy, ki slovi po čudovitih plažah. Kot bi se znašel v mrzlem tropskem raju.

9. dan: prav veliko časa za raziskovanje Kvaloye nisva imela, saj naju je pozno popoldan čakal let nazaj v Slovenijo. A vseeno sva se zgodaj dopoldan odločila zapeljati do Ersfjordbotna in še dalje do Tromvika. Divje, neturistično in polno avtohtonih prebivalcev teh severnih dežel – severnih jelenov. In če nama Norveška kitov ni želela dati, pa je za naju očitno pripravila drugačno severno pravljico v vsej svoji divji lepoti. Hvala 🙂 .

Za konec sva se zapeljala v Tromso na zadnje kosilo in izvrstne cimetove rolice v Riso food and coffe shop. Ne izpustite jih, ker so tu res izvrstne, zagotovo najboljše na celotnem najinem potepanju po Norveške.

Bilo je čudovito. Norveška, še se vrneva.