Lepota in divjina nacionalnega parka Ibera

Nacionalni park Ibera v Argentini je bil naša zadnja postojanka na tem potovanju. Za konec smo si resnično želeli nekaj drugačnega, neturističnega, divjega, posebnega, z veliko narave in živali ter s čim manj ostalih popotnikov okoli nas. In misim, da bi v tem delu sveta težko izbrali bolje.

Nacionalni park Ibera je bil ustanovljen in s strani države Argentina potrjen šele decembra 2018 in zagotovo predstavlja enega izmed najbolj neokrnjenih in nepoznanih, skritih, divjih in neturističnih kotičkov v Argentini. Kar pa se bo v prihajajočih letih zagotovo spremenilo. Ta precej novi nacionalni park v Argentini, ki bo poizkusil zaščititi močvirja, gozdove in travišča, je eno največjih močvirij Južne Amerike in pravzaprav celotnega sveta in je dom preko 4000 različnim vrstam rastlin in živali. Trenutno poteka tudi projekt naselitve jaguarjev v nacionalni park Ibera, kar bo še povečalo biodiverziteto in ohranilo ta ogromen ekosistem v ravnovesju. In seveda v prihodnjih letih povečalo število obiskovalcev, popotnikov in turistov, ki bodo želeli uživati v neokrnjeni naravi in (trenutno še) divjini tega precej nepoznanega območja.

Nacionalni park je resnično ogromen in ima več portalov, oziroma vhodov, kjer lahko vanj vstopimo in ga raziskujemo, trenutno še brezplačno. A moramo se zavedati, da je območje res zelo neturistično, brez kakšne večje infrastrukture in brez večjih možnosti nočitev okoli parka, kar mu pravzaprav daje poseben čar.

Edino »mestece«, oziroma vas, ali še bolje zaselek je Colonia Carlos Pellegrini, na njegovem jugovzhodnem delu, kjer se nahaja tudi Portal Laguna Ibera, zagotovo eno izmed najboljših izhodišč za raziskovanje parka in njegove narave ter živali v njej. Mi smo si v tem »mestecu« rezervirali 3 nočitve in območje kar dobro raziskali. Poleg tega smo se kasneje v park odpravili tudi na njegovem severnem delu, na portalu Cambyreta. Zahodne strani pa zaradi odročnosti in pomanjkanja časa nismo raziskali.
Colonia Carlos Pellegrini je od mesteca Puerto Iguazu oddaljena približno 8 ur vožnje, od tega 3-4 ure (raje 4) po makadamu. V »mestecu« ni bencinske črpalke, nobenih bankomatov in praktično skoraj ničesar, razen treh mini, res mini trgovinic, nekaj nastanitev, par majhnih lokalnih restavracij z ne najboljšo hrano, res idiličen kamp s kičastimi sončnimi zahodi ob laguni ter mir, tišina in na stotine živali. Turiste oziroma bolj popotnike bi lahko prešteli na prste rok. In to ima poseben čar in je nekaj, kar nam je res ustrezalo in še dolgo ne bomo pozabili.

Colonii Carlos Pellegrini bi težko rekli mestece, še vas ne. Ko smo sredi dneva in v res največji vročini prispeli, smo se počutili kot bi se znašli sredi nekega odbitega Hitchcockovega filma. Posebno. Seveda smo se najprej odpravili do naše namestitve, kjer nam je lastnica na mini zemljevidu pokazala, kje je »center mesta« in kje so trgovine za nakup vode itd….No, ta kao center mesta smo iskali, pa iskali in ga seveda nismo našli, ker ga preprosto ni. Colonia Carlos Pellergini je namreč vas v nekakšni obliki kvadratne mreže, brez centra in praktično brez kakršnekoli infrastrukture. In naše prvo spoznavanje mesteca, ki to ni in iskanje centra, ki ga ni, ter mini trgovine je bilo res zanimivo. Smo se vozili in vozili, na ulicah srečali konje in kure, trgovine in centra pa nikjer. Sredi dneva tudi nobene možnosti dobiti kaj za pod zob, ker domačini v tisti vročini pač počivajo, par mini lokalnih restavracij pa je odprtih nekje od 12 do 14h, ter potem ponovno od 20h dalje. Mini trgovino pa smo našli tako, da smo se vozili in vozili, se na koncu ustavili na ulici in zanjo povprašali otroke. Ki so nam povedali, da smo parkirani tik ob trgovini. A res? Kje pa je kaj? Pač mini prostorček v eni od njihovih lokalnih hiš, ki je bila seveda takrat zaprta. Kdaj pa se odpre? Se ne ve. Mogoče, ko se lastnik zbudi ali morda tudi ne. Mogoče jutri ali čez dva dni. Mogoče.
Ampak to so dogodivščine, ki jih ne bomo zlahka pozabili in zaradi njih je vredno potovati v takšne malo bolj odročne kotičke sveta.

Tisto, zaradi česar smo se odpravili v nacionalni park Ibera, pa so seveda narava in živali. Vsako jutro nas je zbudilo na tisoče papig in ptičev, tolikšne količine jih na enem mestu še nismo videli nikjer do sedaj.

V tem delu (Portal Laguna Ibera) lahko nacionalni park raziskujemo peš ali pa se odpravimo na raziskovanje lagune s čolnom. Mi smo seveda izkoristili obe možnosti, največkrat zgodaj zjutraj, nekje do 11h in potem ponovno popoldan, po 17h, predvsem zaradi vročine. Vmes pa smo počivali, brali, se igrali karte ali delali nič. Je prav pasalo 😊

»Kraljice živali« v parku Ibera so zagotovo kapibare, največji glodalci na svetu, tu pa so še številni kajmani, rdeči močvirski jeleni, divji konji, množice ptic, v naslednjih letih pa bo to zagotovo tudi najboljše izhodišče za opazovanje jaguarjev.

Nekaj naših utrinkov iz raziskovanja Portala Laguna Ibera peš:

In še nekaj iz raziskovanja lagune s čolnom. Preprosto prelepo in divje, neokrnjeno.

Mestece Colonia Carlos Pellegrini ima tudi čudovit kamp, v katerem lahko prenočite, če se do sem pripeljete z avtomobilom ali kombijem, v katerem lahko prespite ali če imate s seboj svojo kamp opremo. Ker je kamp tik ob laguni, obrnjen na zahod, ponuja doživetje resnično kičasto lepih sončnih zahodov.

Ko smo raziskali jugovzhodni del nacionalnega parka, smo se počasi vračali nazaj proti severu in si park ogledali še ob Portalu Cambyreta.

Še bolj divje in neturistično, če je to sploh možno. Ja, lepo je bilo. In vsem, ki se boste v prihodnosti potepali tu okoli (upam da bo spet kmalu to možno) in iščete še bolj neokrnjene kotičke naše narave, lahko ta del sveta res toplo priporočimo.