Izrael

V Izraelu sem bil septembra 2005, zato so nekateri spomini zbledeli, zame neobičajni (na srečo!) občutki pa so še zelo živi. To so občutki vojnega stanja, na katerega so se prebivalci skozi desetletja navadili in sprijaznili. Kljub vabilu gostitelja sem se namreč ob prihodu v državo, še bolj pa ob odhodu, počutil kot nekdo, ki je kriv, samo mu tega še niso dokazali. Ne le na letališču, tudi na vhodu hotela so bili poleg rentgena oboroženi varnostniki. Zame paranoično, za Izraelce običajno in nujno.

Tel Aviv je moderno mesto z dolgo peščeno plažo, kjer se tudi izven sezone kar precej dogaja. Poleg lokalčkov so zvečer zelo obiskana igrala, in meni zelo nenavadno je ob 10ih zvečer videti očeta v kravati, ki pod žarometi spremlja igranje nekajletnega otroka. Delavnik mu namreč ne omogoča biti z družino ob normalni uri. Klinc pa taka služba! V njihovi firmi sem videl, da so imeli okna prelepljena s plakati. Bilo je zelo neestetsko in domneval sem, da zaposlene moti sonce, ki sveti v monitorje, ali pa ne želijo videti lepega vremena, ko so sami cele dneve v službi. Resnica je zelo drugačna, bojijo se ostrostrelcev! 🙁

Južni del telavivske plaže zaključuje Jafa, kjer so že v zgodovini bojevali verske vojne, ki jim v tem delu sveta ni videti konca. Na turističnem delu je bilo vzdušje zelo prijetno, nekaj ulic stran pa kot v kakšnem ameriškem akcijskem filmu iz 80ih. Prebivalci (Arabci) so nas zvečer na slabo osvetljenih ozkih ulicah gledali grdo in sumničavo, ko se po cesti pripelje vojaški džip iz katerega moli polno pušk,… samo en napačen gib in že bi pokalo, pa ne s pestmi, ampak tako.. zares. Tudi na tržnici ni bilo prijaznega vzdušja, taksist nam je mimogrede pokazal pištolo, katero naj bi že uporabil, vidno oborožene so bile tudi ženske v nakupovalnih centrih. Pokazali so nam lokal, kjer je pred nekaj meseci eksplodirala bomba. Menda so ga obnovili v nekaj dneh in nočno življenje se je v taistem lokalu nadaljevalo. Se navadiš, pravijo. Za kontrast vsemu je na peščeni plaži jogi (človek, ne ležišče 🙂 ) v položaju drevesa sproščeno stal več kot četrt ure, njegov pes pa je ležal ob njem in se zavedal, da ima časa v neskončnost.

Jeruzalem je zagotovo eno najbolj zanimivih mest na svetu. V starinskem centru imajo svojo četrt judi, kristjani, muslimani in armenci. Vsi hkrati bivajo v enem mestu, vau! Ampak varljiv videz sožitja izniči več metrov visok betonski zid, ki brezkompromisno deli mesto na dva dela. Zid je bil zgrajen pod pretvezo varnosti, prepričan pa sem, da je vnesel še več sovraštva med Palestinci v vzhodnem in Židi v zahodnem delu.

Najznamenitejši del Jeruzalema je zid objokavanja. To je obzidje zunanjega dela porušenega Salomonovega templja in je nasvetejši simbol Judovstva. Verniki v špranje med velikanskimi kamnitimi bloki tiščijo listke z željami. Tam je videti še posebej veliko konzervativnih Judov s klobuki in dolgimi zalizci, ki so na pogled videti hecni, v resnici pa so simbol zagovarjanja svoje resnice kot edine, oziroma po naše zaplankanosti. Kjub temu je to veličasten pogled, saj se je na tem mestu dogajalo toliko zgodovine. Še bolj zanimive pa so Jeruzalemske ozke ulice, za katere verjamem, da se v tisočletjih resnično niso veliko spremenile. Ne vem kje so snemali film Brianovo življenje po Monty Pythonu, ampak scena je popolnoma enaka! Razlika je le v izdelkih, ki jih prodajajo, pa elektriko imajo, pa še en zelo zanimiv arhitekturni dodatek. Na majhnih trgih so po kotih postavljeni kovinski ali betonski zabojniki, ki so še najbolj podobni zbiralnikom za steklo. Morda je v njih tudi kakšna steklenica, ampak v osnovi so namenjeni deaktiviranju ročnih bomb.

Na vrhu Zionske gore je grob kralja Davida, ampak mene je bolj zanimal razgled na mesto. Slučajno sem srečal nekega Arabca, ki me je gledal kot bi me z očmi hotel prestreliti, in zasikal: “Watch this wall, just watch it!” ter s prstom pokazal na veliki betonski zid. Še danes ne vem ali mu je bilo prav, da sem pofotkal ta zid ali ne, jasno mi je samo, da ima ta zid zelo velik pomen. Kako tudi ne.

Splošno Izraelsko ločevanje na “naše” in “nenaše” pa se konča pri hrani. Judje prisegajo ne le na ameriško ampak brez zadržkov tudi na arabsko hrano. V Jeruzalemu smo obiskali odlično Libanonsko restavracijo, v kateri je bilo polno Judov. Še je upanje za mir, samo čutenje brbončic mora prevladati nad strahom, jezo in sovraštvom.

Po obisku novih dežel večinoma ostanejo lepi spomini, zaradi katerih bi se z veseljem vračal. Žal je Izrael edina država, kjer ne čutim privlačnosti, temveč odpor. In še vedno ne razumem, zakaj je del evrobasketa in evrovizije.