“Naši” Filipini

Po malo več kot dveh letih je letos spet napočil čas za raziskovanje Azije. Naša tokratna izbira so bili Filipini. Le ti so bili že nekaj časa na naši popotniški listi, predvsem zaradi lepot narave, turkiznega morja in belih plaž ter čudovitega živalskega sveta povezanega z vodo. Le ta nas je res čisto navdušil.

Za Filipine smo si vzeli 24 dni, kar sicer ni veliko, je pa toliko, da vseeno lahko začutiš utrip dežele in življenja v njej. Moram priznati, da je bilo potovanje na trenutke naporno, predvsem zaradi transportov znotraj dežele, saj so Filipini zelo veliki. Prav tako nam je malo ponagajalo zdravje, saj smo kar trije od štirih članov zboleli, na srečo za zelo kratko obdobje, ki ni vplivalo na naš potovalni plan. Je pa povzročilo kakšno dodatno skrb in malo nesproščenosti, saj nikoli ne veš, kaj te morda še čaka. A pri potovanjih to tako je – veliko lepih stvari, vmes pa sigurno tudi nekaj takšnih, ki se jih ne spominjaš prav z veseljem. Najlepše stvari se vedno zgodijo izven cone udobja – to pa smo v življenju že dodobra izkusili in spoznali. Zato takrat, ko nam ni najlažje vemo – da za dežjem vedno posije Sonce in da je vredno.

Na naš potovalni plan naše zdravje torej ni vplivalo, je pa malo vplival tajfun, ki je šel takrat čez območje Filipinov. Mi ga nismo občutili – ali kot je dobro zapisal Peter v tolažbo domačim: ponoči je malo bolj zapihal veter, a ne dovolj, da bi posušil mokre brisače 🙂 . 
Vseeno pa smo se – zaradi malo slabšega vremena na severu – odločili izpustiti otoček Bantayan na severu Cebuja. Ali nam je žal? Mislim da ne – prilagajanje trenutni situaciji je del potovanj in življenjskega učenja, usmerjanje pozornosti na lepe stvari prav tako. Poleg tega je bilo naše potovanja tako polno, da bi bili predrzni in nehvaležni, če bi si upali zahtevati ali pričakovati še kaj več.

Po dolgem času smo na potovanje leteli direktno iz Brnika, kar je za nas čisti luksuz. A Peter je našel res ugodne karte s super povezavo skoraj direktno iz dvorišča in temu nismo nasprotovali.
V večmilijonsko Manilo smo prispeli zvečer in to je bil res šok. Pred jutranjim letom na rajski otok Palawan smo tako morali v Manili prespati prvo noč, ki je bila – tudi zaradi jet lega in sedem – urnega časovnega zamika – kar naporna.

A ko smo prišli na Palawan in po adrenalinski vožnji v prvi rajski kotiček našega potovanja – v Port Barton – smo na vse to pozabili in se dodobra spočili. In kasneje uživali tudi na severu Palawana – v okolici kultnega in res posebnega El Nida.
Kaj na rečem o Palawanu? Več o njem bom še pisala, saj si zasluži. To je sigurno eno lepših, pristnejših področij Filipinov in če bi še enkrat obiskala Filipine – bi si za njega vzela še več časa. Priporočam ga vsem bodočim popotnikom in raziskovalcem Filipinov.

Iz Palawana smo leteli na Cebu in odšli na sosednji otok Bohol, ki je sicer lep – a nas je v primerjavi s Palawanom kar malo razočaral. Ljudje so manj prijazni (še vedno precej – da ne bo pomote) in turizma je veliko več. Kar je seveda v obratnosorazmerni povezavi povsod po svetu. Ne morem reči, da ni bilo lepo – bilo je. Samo mi smo izbrali napačni vrstni red 🙂 .
A ko smo se premaknili iz Bohola dalje – smo doživeli zopet prelepe stvari. Plavanje s kitovci (Whale sharki) v Oslobu in Apo island – biser Filipinov, s čudovitim podmorskim življenjem in na desetinami želv, ki se “pasejo” – plavajo tik ob obali. Bilo je veličastno in tega nikoli ne bomo pozabili.
In za zadnji del našega potovanja nas je čakal še eden izmed vrhuncev potovanja po Filipinih – eno izmed čudes sveta in seveda področje pod zaščito Unesca – višinske riževe terase na severu Luzona. Banaue, Batad, Hapao….Brez besed.
Noro naporen, deveturni nočni avtobusni prevoz iz Manile do tja in čez nekaj dni nazaj, na katerem smo skoraj zmrznili – je bil vreden. Tam je res tako lepo. Mislim da nobene druge riževe terase na svetu ne morejo konkurirati tem tukaj. Vrhunsko potovalno doživetje in prelep zaključek potovanja po Filipinih.

Nad hrano na Filipinih smo bili navdušeni in pravzaprav kakšnih večjih težav nismo imeli. Malo manj smo bili navdušeni nad bankomati tam, kjer smo pričakovali, da bodo najbrž delali – v “civilizirani Manili”. No, na to ne računati, saj nam je nedelovanje bankomatov na letališču v cca 11 milijonski Manili vzelo kar nekaj časa in tudi precej živcev in miru. Na srečo se je vse dobro končalo.

Kaj naj še napišem o prvih vtisih potovanja po Filipinih?
Da sem se odločila, da bo naše naslednje potovanje v Azijo v deželo z vsaj delno budistično ali hindujsko vero. To je edino, kar mi je na Filipinih malo manjkalo. Filipini so zelo tradicionalno krščanski in to nam nekako ni odzvenelo. V Azijo pašejo templji – taki ali drugačni – in ti so mi tu manjkali. Manjkale so mi začimbe, dišave, drugačna verovanja….

Vem, vsega naenkrat ne moreš imeti. Zato pa obstajajo poti – na tisoče njih, ki čakajo na nas popotnike, da uzremo njihove posebnosti in lepote. In če premišljujete o Filipinih – ne premišljajte predolgo. Ruzak na ramena in pot pod noge. Ne bo vam žal!