Ena in edina, veličastna in skrivnostna Petra

Pa je končno napočil trenutek, ko se mi je uresničila še ena velika popotniška želja. Doživeti starodavno Petro. Lansko leto sva raziskovala del Egipta, njegove piramide, grobnice in podvodni svet. Kljub temu, da je zgodovina Egipta res veličastna, je bilo za mene doživetje Petre še veliko bolj čarobno in izpopolnjujoče. Mogoče zaradi vpetosti v popolnoma drugačen svet, kulturo in ljudi. Ne vem, vem samo da je bilo izjemno in da je preseglo vsa moja skrita pričakovanja in želje.

Petra ima izjemno zgodovinsko, arheološko in arhitekturno vrednost. Nekateri jo imenujejo tudi »rožnato mesto«, saj je izklesana iz peščenjakov, ki se v jutranjem in večernem soncu obarvajo rdeče roza. Dve najpomembnejši značilnosti Petre sta skalna arhitektura ter vodovodni sistem, ki je delo starodavnih Nabatejcev. Med občo populacijo pa je postala znana tudi zaradi pustolovskega filma Indiana Jones iz leta 1989, ki so ga posneli ravno v Petri. Od leta 1985 je na seznamu Unescove svetovne dediščine, leta 2007 pa so jo uvrstili na seznam sedmih čudes sveta.

Trenutek, ko po pol ure hoje po ozki in dolgi soteski (Siq) prvič ugledaš njeno znamenito Zakladnico (Treasury oziroma Al-Khazneh) je res nekaj posebnega in za takšne trenutke je vredno potovati, živeti. Pogled je resnično veličasten in eden izmed tistih vau momentov na potovanjih.

Seveda pa Petra ni samo njena slavna Zakladnica, temveč je veliko več. Je simbol Jordanije in njena najbolj obiskana znamenitost. Ne moremo pričakovati, da si bomo Petro ogledovali sami brez množice ostalih turistov, a je le teh v Jordaniji še vedno veliko, veliko manj, kot pred epidemijo.

Petra naj bi bila naseljena že 9000 let pr.n.št. in verjetno ustanovljena v 4. stoletju pr.n.št. kot glavno mesto Nabatejskega kraljestva. Nabatejci so bili nomadski Arabci, ki so Petro zgradili in praktično izklesali iz kamna v neposredni bližini glavnih trgovskih poti in jo postavili kot trgovsko središče. Mesto je dostopno skozi ozko in dolgo sotesko, imenovano Siq, ki vodi neposredno do slavne strukture Zakladnice. Le ta naj bi bila pravzaprav mavzolej nabatejskega kralja Areta IV.

Izkopavanja so pokazala sposobnost Nabatejcov za upravljanje oskrbe z vodo, kar je pripeljalo do vzpona puščavskega mesta in ustvarilo umetno oazo. Območje velikokrat dosežejo hudourniške poplave, arheološki dokazi pa kažejo, da so Nabatejci nadzorovali te poplave z uporabo jezov, zbiralnikov in vodovoda. Te inovacije so shranjevale vodo za daljša obdobja suše in omogočile mestu, da se je uspelo razvijati (vir: Wikipedia).

Obisk Petre ni poceni, a vreden vsakega eura. Priporočam, da si za njeno raziskovanje vzamete vsaj 2 dni, lahko tudi več. Vstopnina v Petro je vključena v Jordan Pass, katerega cena je odvisna od števila dnevnih obiskov Petre. Midva sva Petro raziskovala dva cela dneva in za Jordan pass odštela 190 eur za 2 osebi (z vključeno vizo za Jordanijo in številnimi drugimi vstopninami). Poleg dnevnega obiska Petre pa je super tudi obisk nočne Petre, ki pa ni vključen v ceno Jordan passa in ga je potrebno dodatno doplačati (20 eur/osebo). Nočno Petro in predstavo domačinov z glasbo, zgodbami, lampinjončki in barvami ob Zakladnici je možno doživeti ob ponedeljkih, sredah in četrtkih. Zanjo je potrebno imeti kupljeno dnevno vstopnico, dodatno nočno vstopnico, rezervacija predstave pa ni potrebna, ker število obiskovalcev ni omejeno.

Petra je ogromna. V dveh dneh raziskovanja le te sva po njej prehodila več kot 30km, naredila kar precej višincev (navzgor, navzdol in ponovi vajo večkrat), poleg tega pa prehodila 2000+ stopnic. Mišice so bolele, podplati so pekli, a je bilo več kot vredno in bi z veseljem ponovila.

Kakšno je bilo najino dvo dnevno raziskovanje Petre?

1.dan

Dopoldan sva se, malo nestrpna in polna pričakovanj, odpravila na vhod in vstopila v cca 2,5 km dolgo sotesko (Siq), ki je glavno izhodišče za obisk tega veličastnega starodavnega mesta. Vsak ovinek in nov pogled je bil poln pričakovanj, kdaj se bo pred nama odprl pogled na znamenito Zakladnico (Treasury, Al – Khazneh). Je pa že sama hoja po soteski veličastna, saj te nenehno obdajajo visoke rumeno rdeče skale čudovitih oblik.

Po približno pol ure lahke hoje sva jo dočakala. Preprosto vau. Navdušujoče. V skalah okoli Zakladnice je kar nekaj razglednih točk nanjo. Do njih vodi daljša pot naokoli, midva pa sva se odločila, da sprejmeva ponudbo domačinov, ki so naju za 10 eur popeljali po mnogo krajši, malo strmejši poti na prvi razgled na Treasury. 10 eur je bilo nekaj, kar se nama je zdelo vredno plačati in nama ni žal, saj nama je prihranilo skoraj dve uri hoje naokrog. Seveda pa nisva sprejela njihove prve ponudbe, temveč le to prepolovila. Na razgledni točki sva bila celo kar nekaj časa popolnoma sama in bila na koncu, po vseh prehojenih kilometrih, stopnicah in višincih vesela, da sva si vsaj ta vzpon kar precej skrajšala.

Pot sva nadaljevala proti središču mesta Petre, skozi Street of Facades in prispela do Royal Tombs, kraljevih grobnic, ki pa sva si jih pustila za naslednji dan.

Številne grobnice in skale v prelivajočih se oranžno rumeno rdečih odtenkih so naju čisto navdušile že od daleč. A sva vedela, da naju ta dan čaka še veliko kilometrov hoje, zato sva se s težkim srcem odpravila dalje. Najprej do teatra. Svoj pečat v Petri so namreč pustili tudi Rimljani. Njihov najbolj ohranjen spomenik je ogromno gledališče, ki so ga postavili že Nabatejci, Rimljani pa so ga kasneje priredili svojim potrebam.

Pot sva nadaljevala proti mestnemu centru, po ulici ki se ji reče Colonnaded street, Kolonadna ulica, ob kateri stoji Veliki tempelj.

A za naju se je pravi zaklad Petre skrival še dlje in višje. In to je njen znameniti Samostan (Monastery), do katerega vodi preko 800 stopnic (navzgor in še enkrat toliko navzdol). Celotno pročelje Samostana, podobno kot Zakladnice, je vklesano v skalo. Tako kot Zakladnica tudi Samostan ob prvem pogledu vzame dih. Stavba je tako ogromna, da skoraj ne moreš verjeti očem. A je resnična in čarobna. Vredna prehojenih 800+ stopnic. Ko sva se spustila od Samostana nazaj v center Petre, sva si privoščila zasluženo kosilo v eni izmed restavracij, ki se nahajajo v okolici Velikega templja. Mesto sva zapustila pri zadnjem vhodu in se tu z domačini dogovorila za prevoz nazaj v Wadi Muso, mestece, ob katerem se nahaja Petra.

Isti dan zvečer pa naju je Petra pričakala še enkrat. Tokrat sva se odpravila na nočno predstavo, ki se je začela ob 20h in trajala do cca 22h. Nebo je bilo jasno in popolnoma brez oblačka, polno zvezd, skale okoli Petre pa ravno prav osvetljene, da je bilo resnično čarobno. Ob celotni poti skozi sotesko Siq so bili postavljeni lampinjončki, predstava ob Zakladnici z zgodbami, glasbo in reflektorji pa je bila prav tako čudovita. Edino kar naju je tu zmotilo je bila gužva. Čez dan jo praktično nisva nikjer doživela, a v nočni Petri je bilo za moj okus ljudi preveč. Ljubše bi mi bilo, da bi bilo število ljudi za nočni obisk (Petra by Night) omejeno z dražjimi vstopnicami in s tem manj množično. A tako pač je. Bilo pa je vseeno vredno obiska.

2.dan:

Naslednje jutro sva Siq (sotesko) prehodila že četrtič in ponovno uživala v pogledu na osvetljeno Zakladnico. V najinem času obiska (konec aprila) je bil Treasury od sonca osvetljen med 11 in 13h in v soncu pride lepota rdečega mesta do izraza še veliko bolj. Ta dan sva se odločila povzpeti na še višjo razgledno točko nad Zakladnico. Ponovno sva se odločila za krajšo in strmo pot in domačinom plačala cca 15 eur. Tu sva doživela najlepši pogled na od sonca osvetljen Al Khazneh.

Od razgledne točke se nisva vrnila nazaj navzdol, temveč se povzpela dalje na vrh planote in hodila po njej kakšno uro, vse do še enega prav posebnega mesta Petre: do High Place of Sacrifice. To je sveti kraj, kjer so v času Nabatejcev potekala žrtvovanja. High place of Sacrifice leži cca 300 metrov nad mestom in ponuja najlepše poglede na celotno Petro. Ko sva se naužila razgledov sva se po ozki in stopničasti soteski sputila v njen osrednji del, vse do Kraljevih grobnic (Royal Thombs).

Kljub temu, da sva bila že polna vtisov in lepot, so naju grobnice navdušile. Petra resnično ni samo Treasury in Monastery, ampak še mnogo, mnogo več. Tu so najprej Urn Tomb, pa Silk Tomb, in kasneje Corinthian in Palace Thomb. In vse so ogromne, veličastne, stare, čarobne.

Utrujena sva se v popoldanskih urah še zadnjič, tokrat že petič, sprehodila skozi sotesko proti najinemu hotelu. Ob poti domačini ponujajo osle in kamele, da bi turistom olajšale pot po vseh prehojenih kiliometrih. A če le lahko, potem hodite, tudi če pečejo podplati in bolijo mišice. Le te si lahko proti večeru sprostite tudi v turškem hammamu, ki se nahaja v centru Wadi Muse, mesteca ob Petri. Po suhi vročini Petre je vlažna turška savna in masaža več kot dobrodošla.

Kaj naj rečem za konec?

Za mene, ki sem v prvi vrsti ljubitelje narave, živali, slapov, morja in gora je bila Petra zagotovo izven teh okvirjev. A bilo je več kot čudovito, čarobno in izjemno. Tega niti ne znam opisati z besedami, čustva in notranja doživetja pa so bila res močna. Naporno, a več kot vredno vsakega koraka. Noro hvaležna za možnost doživeti nekaj tako posebnega, kot je jordanska Petra.

Visited 18 times, 10 visit(s) today