Naš izbor: divji živalski svet Avstralije

Popotniki se za potovanje po Avstraliji odločamo iz različnih razlogov. Nekatere bolj pritegnejo urbana področja in s tem južna ter vzhodna obala Avstralije, mi pa smo nori na naravo in tej naši »norosti« smo prilagodili tudi naše potepanje. Veličastna narava in divji živalski svet je tisto, kar nas vedno najbolj osupne in čemur ponavadi prilagodimo vsa naša potovanja. Ter vsaj malo tudi stiku z domačini in njihovo kulturo.

Živalski svet Avstralije je precej drugačen, kot ga poznamo pri nas in ravno zato nas je tako navdušil. Tisto, kar je pri tem nam najbolj veličastno so živali v svojem naravnem okolju, proste in svobodne. Tu seveda ni nikoli nobenega zagotovila, ali bomo živali videli ali ne. Ampak ko jih srečaš – divje in svobodne – je doživetje res nekaj posebnega. Sploh ker nam je ta svoboda tako pomembna vrednota tudi doma in v življenju.
Največ živali smo srečali na severu Avstralije – na področju, ki se mu reče Top End. Tu se nahaja največji nacionalni park v Avstraliji – Kakadu. In v njegovi okolici še nekaj drugih, ravno tako čudovitih parkov. Kakadu je razred zase. Morda se (glede na videno do sedaj) z njegovo lepoto od nacionalnih parkov lahko kosa samo ameriški Yellowstone in namibijska Etosha. Ampak seveda je to samo naša, subjektivna ocena. Bilo pa je res, res lepo z ogromno živali. Divje, prvinsko, malo mistično in skrivnostno, tiho in globoko.

Katere so tiste živali, ki smo jih imeli priložnost srečati v njihovem naravnem okolju in kje smo jih srečali?

1. Kenguruji

Kenguruji so ikona Avstralije in skoraj nemogoče jih je ne srečati v tej prostrani deželi. Spadajo v družino vrečarjev in so endemične živali Avstralije. Avstralci so jih upodobili na njihovem grbu, na nekaterih kovancih, kot simbol pa so uporabljeni v številnih avstralskih organizacijah. Kenguru spada v družino Makropodov in izraz kenguru se včasih uporablja za vse živali iz te družine (tudi za valabije, ki smo jih videli na severu Avstralije), a v večini samo za tri »največje skakalce«, ki so: rdeči kenguru ter vzhodni in zahodni sivi kenguru.
Mi smo jih imeli možnost opazovati na jugu ter na naši poti iz juga proti rdečemu centru. Največ kengurujev smo videli na področju Great Ocean Roada, kjer je tudi Great Otway National Park. Tu smo se največ časa zadržali na območju Kennett river in Grey river roada, ne sicer toliko zaradi kengurujev, kot zaradi druge endemične avstralske vrste. Kenguruji so bili »dodana vrednost« in pravzaprav naše najbližje srečanje s temi posebnimi vrečarji skakalci 🙂 . Iris ne bo nikoli pozabila, kako je ogromen kenguru priskakljal mimo nje, se ustavil meter stran in jo opazoval. In odskakljal dalje. Kar tako, sredi gozdne ceste, kjer smo pravzaprav opazovali koale 🙂 .
Kar nekaj smo jih videli tudi na naši poti proti rdečemu centru, na našo grozo številne mrtve, povožene ob cesti. Žalostno, a resnično.
Malo smo pričakovali, da jih bomo srečali tudi v avstralskem rdečem centru, a jih nismo. Prav tako na severu in v Top Endu ne živijo kenguruji, temveč valabiji, ta »majhni kenguruji«. Več o njih pa kasneje.

2. Koale

Le kdo ne pozna koal 🙂 . Te noro luštne in simpatične živali so, podobno kot kenguruji, endemična živalska vrsta, značilna za Avstralijo. So rastlinojedi drevesni vrečarji, ki jedo samo mlade vršičke evkaliptovih dreves. Le ti vsebujejo »mamilo« in zato koale spijo do kar 19 ur na dan. Res srečo moraš imeti, da jih lahko srečaš budne v njihovem naravnem okolju. Koale so vedno bolj na robu preživetja, ogroža pa jih kdo drug kot – človek, ki v njihovem naravnem okolju gradi mesta in seka gozdove. Resnično smo si želeli videti divje koale v njihovem naravnem okolju. Da bi videli budne, si skoraj nismo upali želeti. Pred potovanjem sem zato skoraj »doštudirala« kje v Avstraliji imamo za to največje možnosti. Spodnja skica prikazuje življenjski prostor divjih koal v Avstraliji (rdeče je avtohtona populacija; vijolično je priseljena populacija v naravi, izven rezervatov).

Največja populacija divjih koal v Avstraliji živi ob Great Ocean Roadu. Nekoč je bilo ogromno koal na rtu Cape Otway, sedaj pa jih je (po naših raziskavah) največ na področju Kennett river roada in Grey river roada. In ja, tam smo jih videli in pričarale so nam čudovito izkušnjo 🙂 .
Koale se večinoma prehranjujejo zvečer, zato smo se mi na prvi sprehod po evkaliptusovih gozdovih ob Grey river roadu odpravili pozno popoldan. In jih opazovali – speče in budne. Seveda smo vajo ponovili tudi dopoldan. In zopet so bile tu, začuda zopet tudi budne. Ena pa nam je celo priredila predstavo plezanja po drevesu in skakanja iz enega drevesa na drugega. Noro. Če boste kdaj potovali po teh koncih Avstralije, si vzemite dan ali dva in raziskujte čudovito območje evkaliptusovih gozdov ob Great Ocean Roadu.

3. Valabiji

Valabi (ang. Wallaby) je simpatičen »mali kenguru«, ki tako kot veliki kenguru spada v družino vrečarjev. Na severnem delu Avstralije kenguruji ne živijo, ker je podnebje prevlažno. Zato pa tu lahko srečamo res ogromno valabijev, med katerimi najdemo tudi takšne res velike, ki jih na prvi pogled težko ločiš od kengurujev. In čeprav so valabiji res plašni, pa je »naš prvi valabi« mirno priskakljal čisto do mene in radovedno opazoval. Jaz pa happy do neba in nazaj 🙂 .
Največ valabijev smo srečali in opazovali na področju nacionalnega parka Kakadu, pa tudi v okolici Nitmiluk NP in Litchfield NP smo jih videli kar nekaj. Živijo v Avstraliji, pa tudi v Novi Zelandiji in na Novi Gvineji.

4. Krokodili

Ko smo doma raziskovali in pripravljali plan potovanja po severni Avstraliji, so bili krokodili najbolj pogosto omenjena živalska vrsta. Ob branju vodičev, kot so npr. Lonely planet, je bilo za območje Top Enda ob vsakem zemljevidu opozorilo: »Crocodiles can inhabit all waterways in tropical areas. Swimming is not recommended«. Že doma smo slišali in prebrali kar nekaj zgodb o napadu krokodilov, še več pa smo jih slišali ob pogovoru z domačini. Jp, s krokodili se v Top Endu ni za hecat.

Avstralci so zelo odprti in velikokrat smo se zapletli v pogovor. In ko smo jih enkrat vprašali, če resnično veliko ljudi tu umre zaradi napada krokodilov, smo dobili zelo dober odgovor: »Only the fool ones« 🙂 . Čudili smo se tudi, ko nam je naš čudoviti vodič ob jutranji vožnji po Yellow river billabongu razlagal, da morajo kamp v Kakaduju v deževni dobi občasno tudi zapreti. A kdaj? Takrat, ko je toliko vode in ko so takšne poplave, da krokodili pridejo v trgovino 🙂 .  Sliši se smešno, če ne bi bilo pravzaprav resnično. Ali ko je pripovedoval, da so pred mnogo leti manjše čolne, s katerimi so se nekateri vozili po Yellow river morali malo prilagoditi. Zakaj, smo ga retorično vprašali: »Because a man was taken from the boat«, je bil njegov odgovor. S strahospoštovanjem pa smo poslušali tudi zgodbo domačina, ki je pripovedoval o tragediji v svoji družini. Po zabavi so se odpravljali domov, z avto prečkali reko in zdrsnili iz ceste (razlog: alkohol ☹). Niso bili poškodovani zaradi nesreče, tudi zaradi vode same ne, saj je bila nizka. A napadalni salty takšne priložnosti pač ne bo izpustil. Mož njegove sestre je tako izgubil življenje. Po nesreči in tudi po neumnosti.

Zato je krokodile tu v Top Endu potrebno vzeti resno in se ne hecat. Seveda ni nobene »krokodilje« nevarnosti potovanja po Top Endu, če upoštevaš navodila in se ne kopaš v vodah, kjer bi le ti lahko živeli. Tudi na tem območju obstaja več varnih kotičkov in slapov za kopanje v naravi, kamor krokodili ne morejo (ker pač navzgor čez skale skakati ne znajo ali zmorejo). Vse je dobro označeno, nevarnost lahko nastane, kadar turisti teh opozoril ne vzamemo resno.

Prav tako je potrebno vedeti, da tu v Top Endu živita dve vrsti krokodilov. »Nenevarni« freshieji in napadalni saltyji. Freshieji so krokodili, ki živijo samo v sladkih vodah. Napadejo zelo redko, oziroma res samo takrat, ko se počutijo ogroženi. Saltyji pa so drugačni. Ti krokodili se sicer izvalijo v sladkih vodah, a lahko živijo tudi v slanih. Zato tudi morske obale v severnem delu Avstralije niso vedno varne za kopanje. Značilnost saltyjev je, da so res zelo napadalni. Brez vzroka. Imenujejo jih tudi »man eating crocodiles«. Poleg tega, da so zelo napadalni, pa so tudi zelo inteligentni. Opazijo te, preden ti opaziš njih. V vodo, kjer se zadržujejo saltyji, se ne vstopa (z razliko od vod, v katerih se zadržujejo freshieji, tu Avstralci ne »komplicirajo preveč«), prav tako se je potrebno držati par metrov stran od vodnega roba. Če se držimo teh navodil, pa je potovanje in raziskovanje Top Enda čudovito in popolnoma varno. Tudi raziskovanje po vodi, ki je pravzaprav najlepše.

Mi smo se tu odpravili na dva izleta z ladjico (ki je popolnoma varna in prilagojena razmeram s krokodili). Raziskovali smo Nitmiluk NP in Katherine gorge, kjer smo videli nekaj sladkovodnih krokodilov – freshiejev. Prav tako smo le te videli na jezeru Argyle. Saltyje pa smo imeli priložnost opazovati v Kakaduju. Ogromno njih. Tudi tu smo odšli na jutranjo turo z ladjo po Yellow river billabongu, ki je bila za naju s Petrom eno najlepših doživetij v Avstraliji in nasploh na naših potovanjih. Ogromno saltyjev pa se lahko opazi na Cahills Crossingu, prav tako v Kakadu NP.

5. Papige in kakaduji

Papige in kakaduji. Malo morje papig, vseh vrst, velikosti in barv.
Bele in črne, s čopki ali brez. Pisane in enobarvne. Zelene, rdeče, modre, vijolične in roza. Ni da ni 🙂

In najlepše?
Brez dvoma glasni rumenočopasti kakaduji 🙂 .

6. Ostali ptiči vseh vrst

Nismo poznavalci ptic, zato večino ptic ne poznamo po njeni vrsti/imenu. Če sem čisto iskrena, mi ni tako pomembno, ali poznam njeno vrsto in poimenovanje. Vem pa, da so čudoviti in prelepi. Toliko ptic, kot smo jih imeli priložnost videti v Avstraliji, nismo videli niti lansko leto v Etoshi, pa že tam jih je bilo veliko.

Avstralija in še posebej Top End je res raj za vse ornitologe. Od pava do emujev, ki so največja avtohtona vrsta ptičev v Avstraliji in za nojem druga največja na svetu. Orli, čaplje, kormorani, vodomci in ibise, in še in še, a tu se naše poznavanje ptic konča 🙂 .
Če prepoznate še kakšno ptico na fotografiji, pa bomo z veseljem prisluhnili njenemu poimenovanju in vrsti 🙂 .

7. Leteče lisice

Leteče lisice ali leteči psi (flying foxi) so družina netopirjev, a hkrati edina, ki jo pojmujemo kot družino velikih oziroma orjaških netopirjev. Živijo v tropskih predelih Afrike, Evrazije, severne Avstralije in na nekaterih otokih Indijskega in Tihega oceana. Težko jih je najti in videti, zato moraš imeti pri tem kar malo sreče. Nam se je nasmehnila, kjer drugje kot v – Kakaduju. Nismo jih iskali, čeprav smo jih imeli v mislih in smo si jih želeli videti.
Leteči psi imajo velike oči in še večja krila in so lahko zelo glasni, čeprav v resnici niso čisto nič »skeri«, kar bi morda kdo na hitro pomislil ob teh orjaških netopirjih. V nasprotju z malimi netopirji so leteče lisice/leteči psi pravzaprav rastlinojedi. Imajo glavo podobno pasji, po čemer so pravzaprav tudi dobili svoje ime. Vsi netopirji, tudi leteči psi, so sesalci in ne ptiči.
Mi smo jih imeli možnost opazovati na severnem delu Kakaduja, v bližini Cahills Crossinga, kjer smo odšli na Manngarre walk. Več o Kakaduju pa zagotovo napišem v posebnem članku, kmalu 🙂 .

8. Kače, kamele, želve, bivoli, dingoti in kuščarji

Avstralija je polna živali, tudi tistih, ki so nam morda bolj poznane iz drugih delov sveta. Seveda je tu govedo vseh vrst, ki pa ga pravzaprav sploh nismo preveč opazovali, z izjemo ogromnega in divjega bivola ob Yellow river billabongu.
Na srečo prav veliko plazilcev – razen nekaj kuščarjev in dveh kač nismo videli. Ja, res je, Avstralija ima ogromno strupenih kač, od tega kar 10 najbolj strupenih na svetu. Kljub temu pa v Avstraliji zaradi ugriza kač umre zelo, zelo malo ljudi in verjetnost, da bomo v naravi naleteli na eno izmed teh najbolj strupenih kač na svetu, je zelo majhna. Mi smo srečali kačo s florescentno rumeno glavo (po zagotovilih domačinov nestrupeno) v nacionalnem parku Purnululu. Nič nevarnega, a vseeno mi tisti trenutek ni bilo lahko pri srcu in niti na misel mi ni prišlo, da bi jo slikala (no Peter, za razliko od mene, pa jo je posnel 🙂 ).
Začuda pa smo videli sladkovodne želve in kamele. Ja, divjih kamel pa sredi Avstralije res ne bi pričakovala 🙂 .
In seveda so bili tu tudi dingoti, divji psi, ki so pravzaprav bližnji sorodniki tako volkov, kot tudi psov in najmočnejši plenilci v Avstraliji, zaradi česar so tudi na vrhu prehranjevalne verige. Lahko so napadalni in ni se jim priporočljivo preveč približati, a prave nevarnosti za človeka pravzaprav ne predstavljajo, bolj za govedo in ostale živali.

Divji živalski svet, kjerkoli že smo, tudi v naši ljubi mali Sloveniji, nas vedno osupne in prevzame. In tudi zaradi njega je vredno potovati.