Divja lepota kaldere otoka Corvo

Po zeleni in deževni Terceiri sta naju pričakala Flores in Corvo. V Santa Cruz das Flores sva priletela v nedeljo opoldne. Zaradi brutalnih cen najema avta, sploh pri najini organizaciji potovanja zadnji trenutek, sva se odločila, da v nedeljo in ponedeljek avta še nimava. Tako sva sončno nedeljo uživala v naravnih bazenčkih letos izredno toplega Atlantika v mestu Santa Cruz das Flores, skoraj tik ob najinem hotelu. Za ponedeljek pa sva načrtovala obisk bližnjega Corva in njegove res neverjetno lepe, odbite kaldere.

Obema otokoma skupaj sva se odločila nameniti skoraj šest dni, kar je precej veliko glede na ostale popotnike in glede na to, da sta otoka majhna. A točno sva vedela, kaj si želiva in tudi to, da je vreme na Azorih muhasto. Najlepši kotički obeh otokov ležijo malo višje, kar lahko pomeni dneve megle in oblačnosti, z dežjem ali brez. Prav tako sva si želela za Corvo pustiti dva dni, če bi bila ob prvem obisku kaldera zavita v meglo, kar zopet ni nič neobičajnega. A kot sem zapisala že v prejšnjih člankih: Flores in Corvo sta naju počastila s sončnim vremenom skoraj vse dni, kar je bilo neverjetno. In v njunih lepotah sva res uživala na polno.

Drugi dan, ponedeljek, je bil tako namenjen Corvu in njegovi kalderi. Sprva sva se do Corva mislila odpraviti z lokalnim mini trajektom. Ta trajekt ni čisto nič podoben tistemu, kar si mi ponavadi predstavljamo pod imenom trajekt. Je mini ladja. Na koncu sva se, po pogovoru z receptorko hotela, odločila za organiziran prevoz, saj je le ta vključeval še ogled obale Floresa, slapov, ki padajo direktno v morje, čudovitih skalnih formacij in morda srečanja z delfini ali celo kiti. Razlika v ceni je bila majhna, zato dileme pri nama sploh ni bilo (20 eur povratna z lokalnim trajektom/osebo; 40 eur z orgraniziranim izletom/osebo). Atlantik je divji, to ni toplo tropsko morje. Ne glede na sončno vreme, nas je premetavalo na polno. Zato so tudi čolni temu primerni: konkretni gumenjaki. In še preden smo sploh dosegli obalo Corva sva vedela, da je bila najina odločitev za organiziran prevoz pravilna: na poti smo opazili delfine, zavili iz smeri, le ti pa so nam pripravili eno najlepših morskih predstav v najinem življenju. A več o tem v naslednjem članku.

V pristanišču Corva, tako ob prihodu lokalnega trajekta, kot tudi ob prihodu organiziranih čolnov gumenjakov, čakajo prevozi, ki te za 10 eur na osebo zapeljejo na rob kaldere. Kljub temu, da je bil najin izlet turistično organiziran, pa tu neke hude gužve ni. To ni turizem, kot si ga predstavljamo iz drugih delov sveta ali obal Grčije, Španije, Italije itd. Dva čolna gumenjaka, trije vani, ki so čakali na nas popotnike in to je to. Kljub sončnemu vremenu je bila kaldera v trenutku najinega prihoda zavita v meglo. Ni se videlo nič. Ah ja. Tisti trenutek sva bila prepričana, da se bova na otok vrnila ponovno in poizkusila srečo z vidljivostjo še drugič. A potem je kar naenkrat zapihal veter, sonce je dobilo svojo moč in megla znotraj vulkanske kaldere se je začela umikati. Pogledi, ki so se odpirali so bili fenomenalni. Nekaj tako odbito, divje lepega ne doživiš prav pogosto. Kot bi bila na drugem planetu. Vau. Sprva sva se mislila odpraviti na pohod okoli kaldere, a ko sva videla njeno notranjost, sva se odločila, da se v kaldero spustiva. To je bila izvrstna odločitev. V soncu sva doživela eno največjih naravnih lepot in bila tako srečna, hvaležna in vzhičena, da to tule težko opišem. Piko na i so seveda dodali delfini malo pred obalo Corva.

Naj o lepoti kaldere Corva več povejo spodnje fotografije.

V ceno 10 eur je vključen tudi prevoz nazaj v pristanišče. Midva sva ga koristila na pol, saj sva se zadnji del poti odločila prehoditi in doživeti še del utripa edine lokalne vasice na otoku.

Kaj na rečem za konec članka o otoku Corvo? Če se boste kdaj odločili obiskati Azore, ne izpustite njegovih najbolj zahodnih otokov. Tako Corvo, kot tudi Flores, sta izjemna.