Čudovita in čarobna, Jordanija

Končno je prišel čas, da nekaj zapišem tudi o najini Jordaniji. Pomembno mi je, da si po vsakem potovanju vzamem čas in predelam vtise, v miru uredim fotografije in podoživim trenutke. In tudi sedaj ni bilo nič drugače. Na Jordanijo sem čakala res dolgo. Njena čarobna Petra je bila ena izmed mojih največjih želja že mnogo, mnogo let. Tako nekako kot egipčanske piramide. In če sva le te doživela lansko leto, je bila Jordanija končno na vrsti letos.

Zadnje čase potujeva večinoma sama, kot ste najbrž že opazili. To je kar sprememba v načinu potovanja in dolgo časa me je malo skrbelo, kako jo bova sprejela. In lahko rečem, da se imava resnično lepo in nama ta, veliko bolj umirjen način potovanja, trenutno ustreza. Prijateljica se je pošalila, da sedaj kar precej privarčujeva na potovanjih. To ni šala, to je resničnost, haha. Ampak seveda dva najstnika tudi doma nista ravno poceni. A veste kako pravijo: majhni otroci, majhni problemi…. Jaz bi pa dodala: majhni otroci, majhni problemi, majhni stroški. Veliki otroci, veliki problemi, veliki stroški 😊

Malo smo zašli. Ampak to je življenje, kot so tudi potovanja. Hotela sem zapisati, da nama je v resnici ful lepo potovati tudi sama. Res pa je, da se trenutno na večtedensko potovanje sama še ne moreva odpraviti, zato je takšen krajši odklop, kot ga predstavlja Jordanija, izvrsten. Piko na i je dodala še popolna sprostitev vseh covid ukrepov ob vstopu v Jordanijo in pravzaprav sva na to, da je kadarkoli obstajala epidemije, na potovanju kar pozabila. A več o tem v logistiki potovanja, ki je že spisana in jo objavim kmalu.

Jordanija je preprosto čudovita in čarobna. Naju je popolnoma navdušila, začuda v resnici precej bolj kot lanskoletni Egipt. Domačini so neverjetno prijazni in niti ene same negativne izkušnje z njimi nisva doživela. In to je mogoče tista ključna razlika z Egiptom, kjer nama ljudje v povprečju nekako niso sedli. Egipčani so vsiljivi in tolikokrat, kot so naju hoteli »nategniti« tam, naju niso še nikjer drugje po svetu. Nisva jim zaupala niti malo. Seveda to ne velja za resorte in osebje tam, ampak za izkušnje izven teh mehurčkov. Ljubitelji Egipta bodo sedaj skočili v luft in ja, razumem, da je to najina individualna izkušnja in da niso vsi takšni. Ampak tudi tale blog je oseben in se mi zdi pomembno pisati tako, kot čutim da je za naju resnično in pravilno. Ljudje, domačini v Jordaniji. Čisto druga zgodba. Neverjetno prijazni, tako pristno prijazni, gostoljubni, prilagodljivi. Še s policaji, ki so naju nekajkrat ustavili zaradi kontrole na cestah imava same super izkušnje. Enkrat naju ustavi en policaj in prepričana sva bila da nama bo, zasluženo ali ne, napisal kazen, ker je popisal vse na avtu. Pa je na koncu samo rekel: »Don’t worry. No money. Just go.« Haha.

Ljudje in stiki z ljudmi so resnično tisto, kar potovanje obogati, ga naredi lepega ali manj lepega. In potovanje po Jordaniji je bilo čudovito. Tudi zaradi domačinov.

V Jordanijo sva letela iz Budimpešte in priletela direktno v peščeni vihar. Kaj pa zdaj? Že na letališču sva izvedela, da bo ozračje zaradi peska še nekaj časa malo bolj nejasno. Preverila sva lokalno vremensko napoved in še preden sva zapustila letališče sva vedela, da bova plan potovanja obrnila na glavo in popolnoma zamenjala vrstni red. Petre in Wadi Ruma, na katera sem čakala tako dolgo, si resnično nisem želela doživeti v oblaku prahu. Če me je česa naučila epidemija covida, je to prilagodljivost. Že Darwin je rekel, da ne preživijo najmočnejši ali najpametnejši, ampak vedno tisti, ki so se sposobni najbolj prilagoditi. Aleluja prilagodljivosti, je izjemna vrlina v teh nenevadnih časih. In brez skrbi, še vedno lahko tudi z vrlino prilagodljivosti ostaneš popolnoma avtentičen in samosvoj.

V eni uri sva imela plan potovanja popolnoma obrnjen, skupaj z vsemi nočitvami in logistiko. Brez težav, brez eura dodatnega stroška. Vsi domačini so bili neverjetno odzivni, prilagodljivi in razumevajoči. In tako sva Petro in Wadi Rum doživela v najlepši možni obliki in v najboljšem vremenu, za kar sem neverjetno hvaležna, saj je bilo to nekaj najlepših dni mojih potovanj. Poleg Petre in Wadi Ruma, ki sta seveda oba must do ob obisku Jordanije, je tu še Mrtvo morje in lebdenje v njegovi koncentraciji soli. Ne bom rekla, da je to najlepše doživetje, a vseeno zelo posebno in kar se da nenavadno. Peter pravi, da kar malo bizarno. Privoščila sva si tudi dva dni odklopa v Aqabi, ki naju sicer ni posebno navdušila, je pa pasalo malo razvajanja in počitka. Na koncu pa še kanjon Mujib in glavno mesto Amman, za katerega res nisva vedela, kaj pričakovati. Vsi ki naju poznate veste, da naju bolj navdušuje narava.

In naj vam povem, da nama je bil Amman resnično všeč. Na trenutke naju je energija v njem spominjala na Istanbul. Poleg Citadele naju je navdušil njegov center in stari del mesta. In zopet so bili razlog ljudje, domačini. Ker niso bili popolnoma nič vsiljivi. Prijazni, vedno spoštljivi. Spoštljivi do mojih osebnih meja, ker resnično ne maram, da ljudje skačejo v mene v želji po prodaji izdelkov. Vau. V vsem sprehajanju po starem delu mesta, med trgovinicami s hrano, začimbami, nakitom, parfumi, oblačili….me niti enkrat samkrat nihče ni vsiljivo zasul, z željo po prodaji izdelkov. Prav tako sva se vsak trenutek potovanja po Jordaniji, tudi v mestu Amman, počutila popolnoma varno. Kakšen dober zaključek tokratnjega potepanja.

Posebna izkušnja je bilo tudi doživetje lokalnega hammama v Wadi Musi, ki je bil po številnih prehojenih kilometrih in stopnicah Petre več kot dobrodošel. Prav tako lahko pohvaliva njihovo hrano. Humusi in falafli, njami, to bi jedla vsak dan. V kombinaciji s solato najboljša izbira za to podnebje. Je bilo vroče? Ja, je bilo, ampak je vročina tu suha in jo ni težko prenašati. Veliko lažje kot vročino Azije, ki je vlažna. Je bila gužva? Niti ne. Domačini pravijo, da je trenutno še vedno vsaj polovico manj turistov, kot jih je bilo pred epidemijo. Seveda ne moreš pričakovati, da boš v Petri ali ob Mrtvem morju popolnoma sam, ampak nama se je zdelo sprejemljivo. Tako ali tako pa sva navajena, da vedno najdeva manj turistične kotičke in manj uhojene poti, kjer je tudi ljudi veliko manj. Suma sumarum je Jordanija še vedno top izbira za potovanje v času epidemije.

In katerih popotnikov sva srečala največ? Brez pretiravanja: Slovencev. Narod, ki rad potuje in raziskuje, zagotovo.

Kaj naj rečem za konec prvega članka o Jordaniji: bilo je preprosto čudovito in čarobno. Pojdite raziskovat Jordanijo, ne bo vam žal.