Azori, zeleni raj sredi Atlantika

Kakšne barve je sreča?

Zelena. Sreča je zelena ?

Ti dve besedi najbolj opišeta najino doživljanje Azorov. Tu sva bila srečna, mirna, navdušena, hvaležna, presunjena, pomirjena, izpolnjena. In vse je bilo zeleno, zeleno, zeleno. Neverjetno lepo. Zeleni raj sredi Atlantika. Havaji v malem. So nekaj najlepšega, kar sva doživela na najinih potovanjih in nisva doživela malo. Zmanjka mi presežnikov v besedah za vso lepoto Azorov. Tako sva jih doživela midva. In tako bi jih želela predstaviti vam.

Arhipelag Azorov sestavlja devet glavnih otokov in tri manjše skupine otočkov. To so Flores in Corvo na zahodu, Graciosa, Terceira, São Jorge, Pico in Faial v centru, São Miguel, Santa Maria in greben Formigas na vzhodu. Vsi otočki so vulkanskega izvora in ravno to jih dela tako posebne. Vulkanski hribčki vsenaokrog, kraterji, lagune, fumarole, jezera, slapovi, jame, trekingi, razgledi za dol past, bujno rastje, rože vseh barv in oblik, črna prst in ogromno padavin, ki omogočijo fenomenalno zeleno barvo vsenaokrog. Obilje vode, čisti zrak, rodovitna prst, konstantne temperature, samooskrba in neverjetna samostojnost in avtonomija od primarne države Portugalske, tudi to določa Azore.

Naju so pritegnili zaradi divje, odbite, drugačne, neokrnjene narave. In kljub temu, da ležijo v Evropi, so tako zelo posebni, drugačni. Kot bi se prestavil v drug svet. V Avatarja. V zeleno pravljico.

Azore sva raziskovala 15 dni in se odločila, da obiščeva 4 otoke: Terceiro, Flores, Corvo in Sao Miguel. Vem, malo nenavadna izbira. Še preden je Peter začel podrobno raziskovati Azore, sem vedela, da si želim raziskati čudoviti Flores in doživeti odbito kaldero Corva. Kaj dodava tema dvema otočkoma na skrajnem geografskem zahodu Evrope, mi je bilo precej vseeno. Nekako logično je bilo, da raziščeva tudi najbolj »turistični« otok Sao Miguel, ki resnično ponuja neverjetno paleto dogodivščin in naravnih lepot in ni nama bilo žal, da sva se odločila zanj. Poleg Sao Miguela največ popotnikov obišče Pico in Faial, midva pa sva se na koncu po tehtnem razmisleku, pogovoru s popotniki, ki Azore dobro poznajo in po številnih lastnih raziskovanjih odločila, da Pico in Faial izpustiva ter obiščeva Terceiro. Nisva želela menjati otokov vsake 2-3 dni, ker je to brez veze. Nimaš časa doživeti vse, kar določeni otok ponuja, nimaš se časa ustaviti, užiti vso lepoto, jo doživeti v različnih barvah, saj se vreme tu nenehno spreminja. Dež na Azorih je stalnica. Vetrovka, palerina, dežnik … pa nepogrešljiva oprema. Lahko načrtuješ xy dejavnosti za 2 ali 3 tri in puf, ti jih vreme pokvari oziroma onemogoči. Zato je tako pomembno, da si na Azorih vzameš kakšen dan več. Da imaš dovolj časa. Tako je manj možnosti, da boš ves zaskrbljen gledal v nebu in si želel, da se sonce zopet malo pokaže. Ali vsaj naliv preneha.

Naju je vreme na Azorih več kot razvajalo in morda je to razlog, da sva jih doživela tako lepo. Ne vem, sem pa za vse neverjetno sončne dni res hvaležna. Predvsem na otoku Flores in Corvo sva imela 6 dni sonca, praktično brez dežja z izjemno vidljivostjo in ogromno vode v slapovih, kar baje ni tako običajno. Temperature zraka so se gibale med 20 in 28 stopinj, morje pa je imelo rekordnih 25 stopinj, kar je za center Atlantika res nenavadno in na žalost resnično zaskrbljujoče. In ja, kopanje na Azorih je bil pravi užitek. Če le ni bilo v morju strupenih »Portuguese Man of war« meduz, ampak več o njih v kakšnem od naslednjih člankov. Poleg kopanja v morju pa so tu naravne toplice v izjemno lepem in čistem okolju. Milina.

In zakaj sva se odločila za Terceiro in ne za bolj pogosto obiskan Pico? Zaradi najlepšega trekinga na Azorih (Misterios Negros), zaradi neverjetno lepe in odštekane vulkanske notranjosti otoka, zaradi najlepše jame Algar do Carvao, zaradi Unescove Angre do Heroismo, zaradi njenega zaliva polnega delfinov in kitov, neverjetnega razglednika Serra do Cume in še in še. In resnično nama ni bilo žal za takšno odločitev. Vem, Pico ima najvišji vrh celotne Portugalske in za vse, ki si želijo osvojiti le tega, je Pico fajn izbira. A pozor, na treking na Pico se je potrebno registrirati in prijaviti vnaprej, ker je številno dnevnih dovolilnic za vzpon omejeno. In v sezoni to ne pomeni 2 dni vnaprej, temveč vsaj 10 -14 dni vnaprej. Kaj pa vreme? Jah, pač upaš na srečo ? In nama se to preprosto ni zdel dovolj dober razlog. Lepih visokih vzponov imava veliko tudi pri nas, pa v Dolomitih itd. Želela sva si nekaj več. In izbrala ter vsekakor dobila to tudi na Terceiri.

Res pa je, da vrhunec potovanja ni bila ne Terceira in ne Sao Miguel. Tisto najlepše, najbolj divje, najbolj posebno, odbito, vau, se je skrivalo na Floresu in Corvu. Njuno lepoto podoživljam skozi spomine, fotografije, občutke, čustva, trenutke take sreče in hvaležnosti, ki ju težko tule opišem. Se mora še malo usesti, čas mora narediti svoje in telo mora sprocesirati neverjetno paleto občutkov, ki sta jih ta dva otoka sprožila. Tako blizu, v Evropi, pa tako neverjetno drugače in posebno. Zapišem več o vsakem izmed otočkov ter tudi o najini logistiki potovanja v prihodnjih člankih.

Ta trenutek pa samo še:

Obrigado Azori. In morda, nekoč, na ponovno snidenje.