Anuradapura

Z vožnjo v Anuradapuro smo začeli naše potovanje po Šrilanki. Ker velikih, nagužvanih mest ne maramo, smo po pristanku v Colombu takoj naši prevoz naprej v nekaj ur oddaljeno zgodovinsko mesto Anuradapuro. Bili smo utrujeni, malo naveličani, a vseeno odločeni, da gremo čim prej ven iz mesta – nekam, kjer se lahko umirimo in v miru nadaljujemo raziskovanje. To v miru in počasi smo hitro dojeli, saj smo po prihodu v Anuradapuro čisto sestradani eno uro in pol čakali na večerjo, ki smo jo naročili. Počasi in v miru, smo spoznali že takoj po prihodu na Šri lanko, kar je postala potem ena taka stalna praksa, še posebej na raziskovanju njenega manj turističnega severovzhoda. Vse v redu, ampak lačen si res ful drugačen.
Poleg recepta “hiti počasi” smo se prvi večer in noč ubadali še z veliko vročino in vlago, ki jo še nismo bili navajeni. “A bo skoz tako”, smo se spraševali? V bistvu ni bilo, oziroma se vsaj ne spomnimo več, da bi nas to kasneje še motilo.

Anuradapura sodi v zgornji – severni – del znamenitega Šrilanškega zgodovinskega trikotnika: Anuradapura – Pollonaruva – Dhambulla. Mi smo Pollonaruvo izpustili. Sprva smo jo še mislili obiskati, potem pa smo se nalezli njihovega tempa in raje uživali v počasnejših potovalnih korakih.
Manj je več. Velikokrat. In bolj ko se mi viša EMŠO številka, bolj si želim počasnih potovanj, kjer lahko še bolj začutiš deželo, ljudi, drugačnost, sebe v njej, utrip vsega.

Anuradapura mi je ostala v spominu po kaosu na cesti, a počasnem tempu vsepovsod drugje. Po vsiljivih in manj vsiljivih opicah. Po čudovitih belih dagobah ( bele budistične stupe), kjer bi kar bil in bil…a si v resnici težko, ker te v bose podplate zgejo vroče ploščice 🙂 Po prvem varanu, ki nam je prečkal gozdno pot. Po iskanju skritega vhoda na področje največje dagobe, ki spada pod Unesco world heritage city. Pokazal nam ga je voznik tuk-tuka – seveda za primerno ceno, ki pa je bila še vedno precej nižja od tistega, kar bi uradno morali plačati.

Zanimive izkušnje. Čisto drugačne od vsega kar smo vajeni doma. In zato tako radi potujemo. Da vidimo da to doma kar nas obkroža in kar mislimo da poznamo – ni vse, kar obstaja. Hvala bogu.