Unescov Batad

Po raziskovanju riževih teras v Banaue-ju smo se naslednji dan odpravili do znamenitih višinskih riževih teras v Batadu. Rana ura je zlata ura, sploh zato, ker so terase – oblikovane v amfiteater – že ob 14h čisto v senci, tudi ob tako jasnem vremenu, kot je bilo naklonjeno nam. Spravili smo se na streho jeepneya in se odpeljali urico daleč do izhodišča hoje.

Vožnja na strehi jeepneya je bila že sama po sebi vrhunsko potovalno doživetje in jo otroka nikoli ne bosta pozabila. Od izhodišča do prvega razgleda na terase je cca 30-45 minut hoje – mala malica za družino iz Gorenjske 🙂 .  Ampak tam se pravi pohod čez riževe terase do veličastnega slapu za njimi – šele začne. Prehodili smo več kot tisoč visokih (res visokih) stopnic v eno smer – torej skupaj kar krepko čez 2000 le teh. A se je izplačalo, kljub “muskelfibru” naslednje dni. Na koncu smo uživali še na kosilu v preprosti domači “gostilni” s tako okusnim rižem, kot ga na Filipinih še nismo jedli. In razgledom za vikat.

Večina popotnikov v tistih koncih se odloči za vodiča, ki jih usmerja in vodi med terasami do slapu. Mi se za njega nismo odločili in nam ni bilo žal. Z malo orientacije in smisla za hojo, ki ga imamo Slovenci več kot dovolj, le to ni potrebno. Druženju z domačini se lahko pristopi brez vodiča, največkrat še lažje, bolj svobodno in bolj pristno.

Ko smo se – res utrujeni, a srečni – v popoldanskih urah vrnili do jeepneya, se nam je voznik smejal do ušes. Ni ga pohodnika – je rekel -, ki se iz te poti ne bi vrnil utrujen, a hkrati navdušen nad veličastnimi terasami, ki so jih domačini začeli graditi že več kot 2000 let nazaj in katere skrbno urejajo še sedaj.

Ni mi potrebno omeniti, da smo zvečer popadali v posteljo in zaspali v pričakovanju še enega dne, preživetega v tej posebni deželi.