Uluru – sveta gora Aboridžinov in najlepši monolit sveta

Že od kar pomnim sem si želela nekoč obiskati rdeči center Avstralije in videti, ter predvsem začutiti najlepši monolit na svetu. Uluru oziroma Ayers Rock.

Pa je res najlepši?

Ima res tako posebno energijo?

Ja, iskreno – ima. Saj vem, da bo morda zdajle kdo zavil z očmi, ker je energija in pisanje o energiji precej neopredeljivo in ni vezano na naša zunanja čutila, ki jih v večini uporabljamo v zahodnem svetu. A ker sama že leta delam s prostori – tistimi naravnimi kot tudi drugimi, ki jih je ustvaril človek, pravzaprav precej z lahkoto prepoznam energijske vzorce nekega prostora, zunanjega ali notranjega. In Uluru ima tisto nekaj, kar ga dela zelo posebnega.

Za Uluru pravijo, da je najbolj sveti aboridžinski obredni prostor, velikanski monolit iz peščenjaka, dolg več kot 3 in širok poldrugi kilometer. Dviga se več kot 300 metrov nad tlemi, toda tisto, kar je najbolj osupljivo je dejstvo, da se ga še veliko več nahaja pod zemljo, nevidno našim očem, saj se kar za poltretji kilometer spušča tudi v globino. Kot ledena gora 😊, samo da je Uluru daleč od ledene gore. Lahko pa bi vsekakor naredili primerjavo z našimi zavestnimi in podzavestnimi deli osebnosti. To pa bi bilo tu, na tem svetem kotičku Aboridžinov čisto na mestu.

Ja, tudi to vem, da nekateri pravijo, da je pravzaprav skomercializiran in še zdaleč ne tisto, za kar ga prodajajo. A zopet iskreno – glede na videno in začuteno na tem delu, temu ne verjamem. Ja, vsekakor je sedaj precej turistično območje, daleč od tistega, za kar so ga prvotno uporabljali. A če se resnično želimo približati razumevanju Aboridžinov in njihovemu svetu, potem je dejstvo, da moramo začeti uporabljati še kakšna druga čutila od tistih, ki jih poveličuje zahodni svet. In če to naredimo, potem z lahko prepoznamo Uluru kot zelo poseben, energijsko močan prostor, sveto ozemlje prvotnih prebivalcev Avstralije Aboridžinov.

In če pogledamo na Uluru skozi oči Aboridžinov, potem lahko začutimo, zakaj pravijo, da je Uluru za njih maternica sveta. Če citiram Robbie Holz, ki je kar nekaj časa preživela na območju okoli Uluruja z aboridžinskim plemenom Jaripuyjangu:

“Ljudem evropskega rodu je težko dojeti pomen, ki ga ima Uluru za Aboridžine, živeče v njegovi senci. Ustvarili so ga predniki v sanjskem času – času, ki je ustvaril vse, kar obstaja in še vedno ustvarja svet, kar bo počel, dokler bo obstajalo vesolje. Fantastične reže in kamnite oblike okoli Uluruja naj bi predstavljale živa utelešenja prednikov. Za Aboridžine je Uluru maternica sveta.”

“Pleme Jaripuyjangu je sestavljeno iz Aboridžinov, ki jih druži jezik, družbena zgradba in duhovna praksa. Aboridžinska plemena se razlikujejo od plemen ameriških Indijancev. Nimajo poglavarjev ali vračev. Vsak Aboridžin ima duhovno povezavo z zemljo in duhovne odgovornosti, ki jih mora izpolnjevati, ima pa tudi obveznosti do posebnih predniških in totemskih bitij in svetih prostorov.”

Marsikatera plemena in aboridžinske skupnosti so se namerno umaknile in oddaljile, da se zaščitijo pred vdorom evropske kulture. Morali so se umakniti stran od svetih prostorov in v belcih so največkrat prepoznali človeka, nevrednega njihovega zaupanja. Belci so bili namreč tisti, ki so jim dolga leta kradli zemljo, jim uničevali jezik in kulturo, obenem pa ves čas brskali za njihovimi starodavnimi skrivnostmi, za katere pa je znano, da marsikdaj presegajo znanja zahodnega sveta. In Aboridžini so dolga leta (in v večini še vedno) divje varovali svoje starodavne obredne prakse, kot del kulture, ki jo ne želijo izgubiti.

Avstralci so se jim opravičili, večkrat in v celotni deželi je jasno vidno, da želijo zakrpati razkol med starodavnimi prebivalci in belci. A škoda je narejena. To je vidno v vsakem mestu, kjer se mnogi Aboridžini še zdaleč niso prilagodili življenju v svetu belcev in so odrinjeni na rob, velikokrat zapiti in na robu preživetja. Seveda stvari nikoli niso črno bele in je zagotovo del odgovornosti tudi na njih samih, a vseeno je žalostno videti propadanje Aboridžinov v mestnem okolju. Sploh če razumeš ozadje njihove kulture, znanja in življenja, v katerega je bilo nek trenutek brezkompromisno poseženo.

Res je tudi, da država želi popraviti krivice, ki so jih naredili staroselcem, tudi tako, da jim vračajo prvotno zemljo, predvsem na severu. In ja, predvsem na severu, v nacionalnem parku Kakadu smo najbolj začutili povezanost in spoštovanje med prvotnimi prebivalci – staroselci in kasnejšimi priseljenci, belci.

Poleg duhovne note, pa je Uluru tudi sam po sebi čaroben, sploh ob jutranjem prebujanju, še bolj pa v večerni svetlobi, ko žari v vseh odtenkih rjave, oranžne, rdeče in na koncu celo vijolične, obdan z rdečo zemljo in razpršenimi olivno zelenimi drevesi ter šopi posušene, rumene trave. Čista poezija za ljubitelja narave in naravnih lepot.

 

Žalostno pa je, da številni turisti še vedno plezajo na Uluru. Žalostno, da ne spoštujejo želje Aboridžinov. Žalostno, da tega še niso dokončno prepovedali. In žalostno, da teh turistov ni tako malo. Kot pravijo Aboridžini: »That’s a really importand sacred place you are climbing. You shouldn’t climb. It’s not the real thing about this place. The real thing is listening to everything.«

In če smo za Uluru pričakovali, da nas bo očaral, pa so nas sosednje »Olgice« (The Olgas, Kata Tjuta) čisto nepričakovano navdušile. Morda zato, ker so turistično manj oblegane, od bolj znanega Uluruja. Ali pa čisto slučajno. Bilo pa je lepo, nezemeljsko lepo.

Naj naše doživljanje Uluruja in Kata Tjut  zaključim s temle zapisom:

“This is an Aboriginal place with much Anagu law.
We hear this law from others who know.
Our grandmothers and grandfathers
held the law strongly and held our culture strongly,
and they lived strongly and happily.
Now we are living together, white people and black people.
We are working together, white and black, equal.
Everything at Uluru and Kata Tjuta still runs according to our law.”