Sur in Wadi Tiwi

Obalno mesto Sur je bila naš najbolj južno obiskani del Omana. Mesto samo ni pravzaprav nič posebnega, nam pa je bilo všeč, ker smo tu od blizu doživeli lokalni utrip življenja. Na njegovih plažah se namreč v popoldanskem in večernem času dogaja družabno življenje, predvsem povezano z rekreacijo in igranjem nogometa. Ni ga boljšega za našega Lana in tu smo zopet dobili dokaz, kako neobremenjeni so otroci za skupno druženje – ne glede na vero, jezik ali kulturno pripadnost. Tisti domačini pa, ki nogometa ne igrajo – posedajo ob pločnikih zatopljeni v pogovor in ne v telefon, tablico ali računalnik.

Zelo očitna je bila razlika med moškimi in ženskami, ki jih tu skoraj nismo opazili. Družabno življenje žensk se dogaja za zidovi, ločeno od zunanjega sveta.

Joj, kako hvaležna sem, da sem se rodila v družbi, kjer se lahko enakovredno in svobodno gibam in živim, ker to povsod drugod po svetu ni samoumevno. Saj vem – tudi tu so ženske lahko srečne v svojih svetovih, in tudi pri nas so lahko še tako svobodne – nesrečne. A možnosti – da spremeniš življenje, pogled na svet, da raziskuješ in deluješ, se izgubljaš in najdeš, ljubiš in izbiraš….so pri nas neizmerno večje. In zato moramo resnično biti hvaležni. Hvaležnost odpira mnoga vrata – predvsem tista v nas samih 🙂 .

Zvečer, ko smo se vračali iz večerje, smo se ustavili še v lokalni pekarni. In tu smo imeli brezplačni kino, kot sta to poimenovala otroka – skozi steklo smo namreč opazovali izdelovanje tort. Za nekoga – popolnoma nezanimivo – za naša nadobudna kuharja in ustvarjalca v kuhinji – ni boljšega.

Takšne – na pogled majhne stvari – igranje nogometa z lokalnimi otroci, opazovanje ustvarjanja… dajo potovanju poseben čar in veliko dodano vrednost.

Naslednje jutro smo odšli do Wadi Tiwija, kjer je res lepo. Raziskovali smo prelepo dolino in vasico na koncu, se izgubili in spet našli, vozili čez vodo in ob njej, uživali v kontrastih barv in se ohlajali pod bananovci.

Še bi ponovili. Bomo – nekoč  🙂 .