Sanjska Mo’orea

Po treh dneh uživanja v modrini lagune Bora Bore smo poleteli proti zaključnemu delu potovanja po Francoski Polineziji, proti otočku Mo’orea. Pogledi iz letala so bili fascinantni, res nekaj najlepšega, kar je do sedaj videlo naše oko.

Če smo Maupiti in Bora Boro raziskovali pretežno po morju, smo vedeli, da Mo’oreo želimo raziskati tudi drugače, saj je njena pokrajina osupljiva. »Out of this world«, zagotovo. Čudoviti in noro fotogenični špičasti zeleni vulkanski vrhovi, ki se dvigujejo nad turkiznim morjem, zalivi, nasadi ananasa, nore razgledne točke, bujno rastje in tropsko sadje na vsakem koraku. Preprosto prelepo. In z razliko od Bora Bore, nekaj preprostega turizma in trije luksuzni resorti, ki se nahajajo na Mo’orei, niso vzeli čara otoku. Le ta je vseeno ohranil svojo pristnost, lepoto, čarobnost in preprostost.

Za štiri dni smo najeli avtomobil in dodobra raziskali Mo’oreo. Krog okoli otočka je dolg 60 km in v nekaj dneh smo otok večkrat obkrožili in uživali v sanjskih pogledih, ki se tu odpirajo praktično na vsakem ovinku. Povsod smo srečali domačine, ki so prodajali tropsko sadje, kar smo na Bora Bori kar malo pogrešali. Toliko sadja, kot smo v teh nekaj dneh pojedli na Mo’orei, nismo do sedaj še nikjer.

Mo’orea je edini otok, ki je iz glavnega otoka Tahiti, na katerem se nahaja edino mednarodno letališče v Francoski Polineziji, dosegljiv tudi z hidrogliserjem. 30 minutna vožnja in že si iz kaotičnega Tahitija v popolnoma drugem, pravljičnem svetu. Za vse ostale otoke je potrebno kupiti Tahiti pass, kar ceno potovanja kar precej podraži, zato je Mo’orea resnično najlažje dostopna. Še vedno tam nekje daleč sredi južnega Pacifika, a malenkost hitreje in predvsem ceneje dostopna kot ostali polinezijski otočki.

Poleg turkiznih lagun in bujne vegetacije ter špičastih zelenih vulkanskih vrhov je otok poznan predvsem po dveh fotogeničnih zalivih, ki v obliki Mo’oree ustvarita nekakšno srce.

Ta zaliva sta Opunohu bay in Cook’s bay, obkrožena s strmimi vrhovi, ki ju delajo tako posebna. Voda teh zalivov res ni turkizna, a turkiznih lagun smo imeli na potovanju že res veliko. Kljub temu smo si želeli biti nastanjeni ravno v enem od teh dveh zalivov, saj je kulisa okrog njiju prav filmska.
Nastanjeni smo bili v idiličnem okolju sicer že precej dotrajanega in premalo vzdrževanega nekdaj luksuznega hotela Aimeo lodge, v Cookovem zalivu, kjer smo za nočitev za 4 osebe dali 95 eur na noč. Najboljša lokacija z najlepšimi razgledi, a žal res slabo vzdrževani objekti. A kaj potem, ko je toliko lepega okoli nas. To je preprosto vse in še več, kar smo si sploh lahko želeli.


Za hitro raziskovanje Mo’oree si je dobro vzeti med 3 in 5 dni, če pa si lahko privoščite več časa, pa še toliko bolje. Mi smo imeli tu en dan slabega vremena, ostale dni pa je sijalo sonce in naredilo kuliso otoka in laguno, ki jo obkroža, še lepšo.

Kaj smo raziskovali na Mo’orei in česa nikakor ne izpustite, če se kdaj podate v ta kotiček sveta?

1. Vožnja sem in tja, predvsem ob zalivih Opunohu in Cook’s bay in uživanje v razgledih na naravno kuliso, ki jo Mo’orea ponuja.


2. Turkizni zalivi, laguna in tropske plaže otoka. Nam najljubša je bila plaža Temae, ki se drži luksuznega resorta Sofitel in je dostopna vsakomur. Čudovit razgled na plažo in del lagune Mo’oree je tudi iz razgledne točke Toatea lookout. Brez težav pa so popotnikom dostopne tudi najlepše plaže resortov Hilton in Intercontinental. Na srečo nikjer ni bilo veliko ljudi, kar nas je res prijetno presenetilo. Množični turizem se Francoske Polinezije še ni dotaknil (izjema je luksuzni turizem Bora Bore) in upam, da tako ostane še dolgo časa.


3. Raziskovanje plantaž ananasa ter notranjosti otoka in čudovita razgledna točka Belvedere, od koder se odpre pogled na oba veličastna zaliva hkrati in sveto polinezijsko goro Rotui, ki ju ločuje ter na vse fotogenične vrhove okoli njiju.


4. Brezplačen obisk tovarne sokov Rotui in degustacija le teh (skupaj s koktejli) v njihovi prodajalni. Ogled tovarne je možen od ponedeljka do petka med 8.30 in 16.30h, v soboto pa zgolj med 8.30 in 12.30h. V nedeljo je tovarna in s tem degustacija zaprta.

5. Obisk Lagoonariuma. Priznam, da sem bila sprva skeptična, sploh zaradi imena samega, ki me je odbilo. Mislila sem si, da v nek zaprt akvarij pač ne grem. A Lagoonarium ni zaprto območje, temveč odprto, naravno območje okrog mini koralnega otočka v laguni Mo’oree, kjer je ogromno vseh vrst rib in kjer lahko prosto snorkljaš in plavaš med veličastnim podvodnim svetom. Resnično imaš občutek, kot bi plaval v akvariju. S čolnom te pripeljejo na mini motu, kjer za dan obiska dobiš popolnoma svojo preprosto, a idilično hiško. Pričakovala sem precej turistov, a pravzaprav nas je bilo presenetljivo malo. Motu obkroža koralni greben, kjer je toliko vseh vrst rib, kot jih do sedaj še nismo videli. Dvakrat na dan tu tudi hranijo skate, kar je moj edini ekološki pomislek in najbrž je to razlog, da je tudi drugih rib, vključno z nenevarnimi morskimi psi res ogromno. Vsekakor super izkušnja in ni nam žal, da smo se odločili zanjo. Cena na osebo: 33 eur, otroci do 12 let: 25 eur.


6. Kosilo v preprosti, a zagotovo najboljši restavraciji na otoku, v Snack Mahani. Ni sicer najcenejša (kot ni poceni nobena restavracija na otokih Francoske Polinezije), a vse jedi so bile preprosto noro dobre. Cena jedi na osebo je med 15 in 20 eur. Vsekakor vredno obiska. Restavracija je odprta zgolj od torka do vključno sobote med 11 in 15h.


7. Obisk Moorea Tropical garden, mini lokalne in ne turistične restavracije tik nad zalivom Opunohu, od koder se odpirajo čudoviti razgledi na zaliv in bujno rastje ob njem. Tu lahko res uživate v razgledih, ob domačih nasadih vanilije, obkroženi s tropskimi rožami spijete lokalno kavo ter izvrsten doma narejen sladoled in/ali ananasov smuti. Za piko na i pa se lahko posladkate z izvrstnimi domačimi marmeladami. Mislim da med 11 in 14h ponujajo tudi kosila, a mi smo prišli kasneje. Cene so zelo »normalne«, saj smo za dve kavi, dva sladoleda in pol litra sveže iztisnjenega ananasovega soka, skupaj z degustacijo domačih marmelad dali 11 eur. Za Polinezijo je to skoraj zastonj 😊


8. Vasica Tiki Village. Tradicionalna, a turistično prirejena polinezijska vasica, kjer si lahko ogledate njihove tradicionalne plese in večerne predstave ali se odločite za komplet obiska skupaj s tradicionalno polinezijsko večerjo, kjer vam prikažejo njihovo pripravo hrane, tudi podpeko in vas seveda z njo kasneje tudi pogostijo. Mi smo si Tiki Village sicer ogledali sredi dneva, za večerno predstavo in večerjo pa se nismo odločili. Predvsem zato, ker smo polinezijske plese že videli na Bora Bori, v okviru predstave v hotelu Intercontinental. Bili smo slučajno v bližini, ko smo zaslišali glasbo in bobne in osebje hotela nas je prijazno povabilo na predstavo. Zastonj. Vau. Tudi prijatelji so se lansko leto na podoben način, brezplačno, udeležili predstave tradicionalnega plesa tu na Mo’orei in sicer v okviru resorta Hilton. Tako naša izkušnja, kot njihova je bila enaka: na vprašanje če si smemo ogledati ples, so nas prijazno in brez zadržkov povabili. Mi smo si tako predstavo ogledali iz tretje vrste in bilo je super. Tradicionalno kulinariko in pripravo hrane na način podpeke pa smo prav tako že prej večkrat izkusili, predvsem na Maupitiju, v še bolj divjem in pristnem vzdušju, zato tu nismo imeli potrebe to ponoviti. Cene v Tiki Village niso najcenejše in zelo veseli smo bili, da smo pravzaprav vse kar ponujajo že izkusili drugje. Če pa je Mo’orea edini otoček, ki ga obiščete na Francoski Polineziji, potem pa je obisk Tiki Village super izbira.

9. Vožnja sem in tja po otočku in predvsem uživanje v lokalnem sadju, ki ga je tu res na pretek. Sploh ne znam prešteti, koliko ananasov smo pojedli. In to so bili zagotovo najboljši ananasi našega življenja in še danes marsikateri dan sanjam o njih. Sadje tu je resnično vrhunsko, z izjemo mangota, ki pa ni bil najboljši (ali pa ni bila sezona zanj).

Mo’orea in celotna Francoska Polinezija je prekosila vsa naša pričakovanja in z gotovostjo lahko rečemo, da smo našli košček raja na Zemlji. Ko bi le še dolgo časa ostal vsaj približno tak: pristen, čaroben, preprost in obenem tako lep, da je z besedami in fotografijo to težko opisati.

Maururu, hvala 🙂