Pueblos Blancos: najlepše bele andaluzijske vasice

Majhne, bele andaluzijske vasice, znane kot pueblos blancos, so srce in duša Andaluzije. Po svoji zasnovi in oblikovanju so arabskega izvora, njihova belina pa je dobesedno zaslepljujoče lepa, čista, pravljična in v noro vročih poletnih dneh zagotovo tudi učinkovita.
Večina se, pri svojem raziskovanju Andaluzije, odloči za tako imenovani veliki andaluzijski trojček, za raziskovanje Seville, Cordobe in Granade. Mi pa smo se tokrat odločili, tudi zaradi pomanjkanja časa, da se po raziskovanju Seville podamo na podeželje Andaluzije, stran od velikih mest, med snežno in bleščeče bele vasice. Pueblos blancos. Hiške v njih so bele, strehe rdeče, ulice med njimi ozke in slikovite, nad vasicami pa v veliko primerih bedi trdnjava oziroma ostanki starih mavrskih gradov ali utrdb. Andaluzija je bila namreč nekoč zibelka mavrske kulture, o čemer priča tudi arhitektura belih vasic. Elementi zahodne in staro mavrske kulture se dandanes prepletajo in ustvarjajo slikovito in pravljično sceno majhnih podeželskih vasic in mini mest.

Belih andaluzijskih vasic je ogromno in marsikateri vasici, ki smo jo obiskali ali skozi katero smo se peljali, sploh ne vemo imena. Skoraj za vsakim ovinkom se nam lahko odpre pogled na snežno bele hiške strateško zgrajene na vrhu hriba, tihe in preproste in tako zelo lepe. Zagotovo je situacija v najbolj turističnih mesecih malo drugačna, a razen v Rondi mi turistov konec oktobra (a izven šolskih krompirjevih počitnic) v vasicah skoraj nismo srečevali, oziroma v res majhnem številu.

Katere so po našem tiste pueblos blancos, ki jih nikakor ne izpustite, če boste kdaj raziskovali Andaluzijo?

1. Zahara de la Sierra

Prva vasica, ki smo jo obiskali in za nas zagotovo najlepša. Težko si predstavljam lepšo in bolj fotogenično sceno okoli bele vasice strateško zgrajene na hribu, s trdnjavo nad njo in pogledom na jezero spodaj. Dobesedno ti vzame sapo, tako je lepo, sploh v sončnih dneh. Nam je zelo žal, da smo imeli že rezervirano nočitev v sosednji Olveri, ker bi sedaj zagotovo obrnili vrstni red raziskovanja in prespali v Zahari. Tako pa smo si samo vzeli res veliko časa in uživali v razgledih in sončnem zahodu na utrdbi nad vasico ter občudovali fotogenične razglede na okoliško pokrajino, slikovite ulice in bele hiške. Pravljično in must do potepanja po Andaluziji!

2. Olvera

Po obisku Zahare smo se odpravili do sosednje Olvere, še ene malo večje vasice na hribu, s slikovito cerkvijo in arabskim gradom iz 13.stoletja, ki bedi nad njo. V Olveri smo prespali in naslednje jutro dobesedno sami raziskovali mestece in se po ozkih in strmih belih ulicah odpravili do cerkve in ostankov gradu nad njo. Tišina in mir in nikjer nikogar. Bilo je tako tiho, da smo v dopoldanskem času komaj našli odprto pekarno z rogljički, kruhom in kavo za zajtrk. In se po nekaj urah odpravili dalje. Proti še bolj posebni vasici, katere ogled so nam priporočili domačini.

3. Setenil de las Bodegas

Malo belo mesto, ki delno leži pod skalo je res nekaj posebnega. Mestece leži ob ozki soteski reke Rio Trejo, s številnimi hišami vgrajenimi v skalne stene soteske. Zelo posebno mesto, kjer se ti med sprehodom večkrat zazdi, kot da je hiša tista, ki podpira in ščiti skalo, da se ne poruši 😊. Seveda ni tako in hiše so pravzaprav zelo strateško zgrajene, skale pa v vročih poletjih zagotavljajo malo hladu, ki ga tu takrat tako potrebujejo. Ime Setenil izhaja iz latinščine in pomeni: »sedemkrat ne«, nanaša pa se na sedem poizkusov katoliškega prevzema ozemlja Mavrom, nomadsko berberskemu ljudstvu, ki je v tistem času vladalo v tem delu Španije. Bodegas pa v španskem jeziku pomeni skladišče in prostori ter celotne hiše zgrajene pod skalami so zagotovo izvrstno služile za shranjevanje in zaščito številnih izdelkov pred poletno vročino. Zanimivo in vredno ogleda.

4. Ronda

In potem tako opevana Ronda. Čudovito lepa, a tudi močno turistična. Leži med Rondskim pogorjem in obkrožajo jo številni griči in grički. Njena lega je izjemna, saj mesto stoji na obeh straneh globokega kanjona El Tajo, ki so ga pred dobrimi dvesto leti povezali z mostom in s tem dali mestu posebno podobo. Slikovit most in mogočen kanjon ter griči, ki obkrožajo mesto, ki so ga opevali že Hemingway, Rilke in številni drugi, sem privablja na tisoče turistov. Če bi v Rondo prišli samo sredi dneva na hiter ogled, bi bili precej razočarani, ker je gneča turistov res velika. Tako pa smo se že doma odločili, da želimo tu prespati in uživati v mestu ter razgledih okoli njega tudi zvečer in zgodaj zjutraj, ko se dnevni turisti razgubijo in se mestu vrne tisti pravi čar. In ja, odločitev se je izkazala za pravilno, ker se resnično večina turistov tu ustavi samo za 2-3 urni ogled. In tako je večerni in jutranji utrip mesta popolnoma drugačen in bolj pristen.
V Rondi stoji tudi najstarejša arena za bikoborbe v Španiji in mesto je dom novodobnih bikoborb. In ja, na žalost še vedno enkrat letno organizirajo bikoborbe, ki trajajo kar 14 dni. Za nas nepredstavljivo in zagotovo nekaj, kar ne podpiramo, za Andaluzijce pa je to del njihove kulture, tradicije in ponosa.

V Rondi pa nas je pritegnilo še nekaj drugega. Tu se namreč nahaja samostan karmeličank in nune v njem pečejo izvrstne in kulinaričnemu svetu zelo poznane domače piškote. Že doma smo imeli tako na must do listi napisano: v Rondi k nunam po piškote 🙂 . Piškote se lahko kupi poleg cerkve La Iglesia de la Merced, samo v določenem času dneva in na poseben način, ob lesenem vrtečem oknu, saj se nune nam obiskovalcem ne smejo pokazati. To so bili eni najboljših domačih piškotov, kar smo jih jedli do sedaj. Magdalenke, pa kokosovi poljubčki in najboljše Tortas de la virgen ….Njami 😊

5. Juzcar

Črna ovca med belimi vasicami ali bolje rečeno modra ovca 😊, pa je popolnoma modra vasica Juzcar. Nekoč seveda prav tako bela kot vse ostale, jo je Sony studio leta 2011 popolnoma prebarval za promocijo filma Smrkci. Po obisku številnih belih vasic je bila to zanimiva sprememba, seveda pa je vasica s tem vseeno izgubila del svojega prvotnega vzdušja. Kljub turističnemu pridihu v vasici nismo srečali veliko turistov in sprehod po njej je bil prijeten in zanimiv.

Najlepši del obiska Juzcarja je bila pot do njega, ki vodi po zavitih cestah gričevnatega področja, z razgledi na številne ne turistične pueblos blancos. Že samo zaradi poti se je vredno zapeljati do modrega Juzcarja.
Čudovita bela vasica je baje tudi Grazalema, a smo jo mi tokrat izpustili, ker nam je bila malo iz poti.

Upam, da smo vam s člankom pričarali saj del lepote belih andaluzijskih vasic. Ogromno jih je, zagotovo še veliko tistih, ki smo jih izpustili ali zgrešili. Čudoviti del Evrope, vreden raziskovanja v naših pomladnih ali jesenskim mesecih, ko poletna vročina popusti in se vsaj del turistov razkadi 😊