Nepozabna Francoska Polinezija

Že kot najstnica sem brala potopise in sanjala o oddaljenih rajskih kotičkih našega planeta. Najbolj sanjska destinacija nekoč (in še vedno) mi je bila brez dvoma Francoska Polinezija s svojimi lagunami, fotogeničnimi vulkanskimi vrhovi in podobo kot iz razglednice ali najbolj kičastega screensaverja 😊. A realno gledano, si do pred enim letom nisem niti v sanjah upala predstavljati, da nam bo ta kotiček sveta kdaj dosegljiv.

A življenje obrača in močno verjamem, da smo mi sami tisti, ki nek trenutek dokončno obrnemo. In zelo dobro se spominjam trenutka lanskega poletja, ko sva s Petrom dojela, da nam je to res oddaljeno rajsko otočje ta trenutek našega življenja dosegljivo, tukaj mislim predvsem finančno dosegljivo. Ni bilo veliko premišljevanja, samo jasna odločitev. Gremo. Kdaj? Tako lahko bi rekla – mogoče čez 3 ali 5 let … ampak ne, ko se odprejo vrata nečemu, kar si si tako zelo dolgo potiho želel leta, potem ni več čas za čakanje, sploh če ti trenutna finančna situacija to še nekako omogoča. In se je začelo načrtovanje, preračunavanje, varčevanje, nakup kart, nakup Tahiti passa, rezervacija nočitev itd…

Z velikim veseljem bi napisala, da je Francoska Polinezija low budget destinacija, a žal ni. Žal, ali pa morda na srečo. A hkrati je daleč od predstave, ki jo imamo na prvi pogled o tem rajskem otočju. Od predstave, da je edini možni način potovanja luksuzni, s spanjem v dragih resortih, ki ti sicer po vsej verjetnosti veliko dajo, a tudi vzamejo pristen stik z deželo in domačini. Mi smo kot običajno potovali z nahrbtniki na ramenih, nikoli prenočili v luksuznih resortih in praktično sta bili najdražji nočitvi na naši 3 tedenski poti tisti dve v Parizu 😊. Ampak ja, Pariz je drag in tudi Francoska Polinezija ni čisto poceni, a za popotnike s povprečnim potovalnim budgetom z malo usklajevanja in morda kakšnim mesecem varčevanja več – popolnoma dosegljiva. Več o logistiki, načrtovanju in stroških bomo napisali v naslednjem članku, ki se že pripravlja.

Že tekom naše poti smo dobili ogromno vprašanj v smislu: ali je res tako lepo? Ali je lepše kot na Sejšelih? Ali je vredno potovati tako daleč? Ali je vredno dati toliko denarja?

Odgovor je: JA, JA, JA. Desetkrat ja, stokrat ja. Bilo je nepozabno, morda neponovljivo lepo, preprosto najboljši približek raja, kar sem si ga lahko samo v sanjah zamislila. Pa to ne pišem zato, da bi razvrednotila ostale čudovite destinacije in kotičke sveta, ki jih je res mnogo, ampak zato, da se morda tudi kdo od vas ki nas berete odloči, da je vredno iti malo dlje, varčevati malo dlje, nameniti malo več energije in financ (če je to seveda možno), se na ta račun odpovedati kakšni materialni dobrini doma in raziskati ta del sveta. Ker je vredno.

Jaz sem tako ali tako morski človek in res najbolj uživam v samotnih turkiznih lagunah, a tudi Peter (ki je veliko bolj gorski in zračni tip človeka) se strinja, da je bilo to naše TOP 1 potovanje in po vsej verjetnosti najlepša država, kar smo jih obiskali do sedaj. Ob bok bi lahko postavila zgolj Namibijo in našo afriško dogodivščino.

Odločili smo se raziskati 4 otočke v Francoski Polineziji (ostalo jih je še ogromno 😊) in za to smo imeli na voljo 17 dni. Premalo? Zagotovo, a to je bilo to, kar smo si ta trenutek lahko privoščili. Ker smo na Tahiti leteli preko Pariza in San Francisca (z izvrstno povezavo) in ker sta si otroka močno želela videti in predvsem kulinarično doživeti Pariz, smo ga okušali (in to res izvrstno okušali) kar 3 dni. Za povprečen denar, čeprav Pariz res ni poceni mesto. A tudi članek o kulinaričnih doživetjih Pariza bo prišel na vrsto.

Prvi otoček, ki smo ga obiskali je bil Huahine. Pravijo mu Francoska Polinezija izpred 50 let in Francoska Polinezija »on low budget«. Lokalen otoček, neturističen, tih, miren. Otoček, kjer se čuti lokalni utrip življenja, kjer vse poteka počasi v okolju ki je vse prej kot povprečno. Nobenega luksuza v čistem naravnem luksuzu. Čudovita laguna, ki smo jo raziskali z najboljšim lokalnim vodičem Vilijem. Fotogenična notranjost otoka, ki smo jo raziskali z najetim avtom. Čudovita uvertura v potovanje.

In potem Maupiti. Najbolj oddaljen od sedaj obiskanih otočkov. Otoček, ki se nas je vseh dotaknil najbolj. Otoček brez hotelov in resortov, zgolj s preprostimi lokalnimi penzioni. Tako so izglasovali domačini, ki ne želijo razcveta luksuznega turizma, kot ga ima bolj znana soseda Bora Bora. Otoček, kjer ne dobiš ključa preproste sobe, ker ga pač ne potrebuješ. Kjer v sobah ni klime, pa kaj potem. Kjer tako preprosto navežeš stike in se povežeš. Z ostalimi popotniki in z domačini. Otoček, kjer ješ noro dobro lokalno hrano, tudi njihovo tradicionalno podpeko, kljub temu, da je so na njem vsega tri preproste lokalne restavracije. Ni turistične ponudbe, ni »štantov«, ni prodaje, ni pregovarjanja, s katerim ponudnikom boš ceneje odšel na izlet. Z domačinom, pri katerem si nastanjen – tako preprosto. Še vode ti ni potrebno kupovati, ker zbirajo deževnico in jo prečiščujejo in jo lahko prosto in zastonj točiš. Nikjer nobenih smeti. Da o naravnih lepotah Maupitija sploh ne govorim. O sanjski laguni, o mantah in skatih, ki plavajo v njenih vodah. O koralnih otočkih (motuji se jim reče) in koralnih grebenih, ki obkrožajo laguno in o razgledu za milijon dolarjev. Do katerega smo konkretno švicali in tudi malo poplezali, a je bilo vredno. Bilo je tako lepo, da se je še dron odločil malo zaplavati v turkiznih vodah Maupitija😊. To je bila edina nevšečnost na našem potovanju. In verjeli ali ne, tudi padec drona v morje ni skalilo miru ali lepote tistega trenutka. Niti za kratek čas ne. Tisti trenutki so bili tako lepi, da se ni bilo vredno sekirati. Vse se je poklopilo in za mene jo to nekaj najlepših dni mojega življenja in zagotovo najlepši kotiček sveta, o katerem sanjam še danes.

In potem Bora Bora. Ne moreš da je ne bi obiskal, logično, saj imaš letalsko karto zanjo vključeno v Tahiti passu, ki ga predhodno kupiš. Njena laguna je čudovita, toliko odtenkov modre na kupu še nisem videla. Njen podvodni svet je en velik vau. A vseeno. En majhen grenak priokus pa je vseeno ostal. Ko smo prišli iz pristnega, lokalnega Maupitija v luksuzni turizem Bora Bore, smo bili malo razočarani. Seveda nismo koristili luksuznih namestitev in pravzaprav se nam je zdelo vse tudi precej cenovno sprejemljivo, če seveda ne ješ v dragih hotelskih restavracijah. In tudi tu smo – na izletu po njeni laguni z domačini izkusili njene tihe in skrite sanjske kotičke, lokalne dobrote in pristen utrip. Stran od luksuznih resortov. Zato ja, vsekakor je Bora Bora vredna obiska. A če imam veliko željo nekoč ponovno obiskati Maupiti (in tudi Huahine), pri Bora Bori te želje nimam. Pravi raj se skriva drugje.

Marsikdo nas vpraša, zakaj nismo že v štartu zamenjali vrstnega reda raziskovanja otočkov? Problem je v kompliciranosti Tahiti passa in njegovega razporeda letov ter pravil. Več o tem bo napisal Peter v logistiki. Tudi naša želja je bila sprva imeti drugačen vrstni red raziskovanja, a ko smo želeli naš predviden čas raziskovanja posameznega otočka poklopiti s Tahiti passom – ni šlo. Obračali in obračali smo, da se je na koncu nekako poklopilo. Več o tem pa v naslednjem članku.

Za konec smo si tako pustili Mo’oreo. Divji vulkanski otok z noro fotogeničnimi vrhovi, ki se vsi zeleni špičasto dvigujejo nad turkiznimi lagunami. Zalivi, razgledi, nasadi ananasa, lagune, čudovit podvodni svet in zopet pristen, lokalen, počasen in tih lokalen utrip življenja. Izvrstna lokalna kulinarika in svoboda raziskovanja otočka z najetim avtom.

Zadnji dan pred odhodom nazaj proti Evropi pa smo malo (ampak res malo) raziskovali še Tahiti. Nekateri ime Tahiti uporabljajo za celotno otočje Francoske Polinezije, a pravzaprav je to samo ime glavnega otoka, upravnega središča, na katerem je tudi mednarodno letališče in na katerem živi največ prebivalcev države. Predstavljal nam je izhodišče in zaključek potovanja po Francoski Polineziji, brez prevelike želje po poglobljenem raziskovanju.

Potovanje po Francoski Polineziji je bilo veliko, veliko več, kot zgolj obisk oddaljenih otočkov s sanjskimi plažami. Doživeli smo resnični lokalni utrip otokov, se povezali z domačini, stkali nekaj lepih vezi, spoznavali njihove navade, običaje, kulturo, igre ….okusili izvrstno lokalno kulinariko, česar (zaradi pričakovanih visokih cen hrane), sploh nismo upali pričakovati. Naravna kulisa tega delčka sveta pa je resnično kot iz najbolj kičaste razglednice.

Maururu Francoska Polinezija. Hvala. In morda nekoč na ponovno snidenje.