Roadtrip v dvojini: pravljični Lofoti in Senja

Dolgo sva čakala, da je prišel trenutek, ko sva se ponovno sama, v dvojini, odpravila na pot. In čeprav imava res rada otroka in naše skupne poti, pa sva večkrat pogrešala čas samo za naju. Takšen, ki ni odmerjen samo v minutah. In ja, Norveška je bila že dolgo časa rezervirana za takšen odklop v dvojini. Prijatelji naju dražijo, da sva imela poročno potovanje 😊. No, poročnega potovanja nisva imela, čeprav bi za takšnega podpisala takoj.

Devet dni sva sama, brez pravega vnaprejšnjega plana, raziskovala majhen delček Norveške – otočje Lofotov in Senjo.

Zakaj ravno Lofoti? Zato ker so vsi, ampak res vsi, ki so se potepali po teh koncih, o njih govorili v samih superlativih. In tako sva si izborila svojih 9 dni (tisočkrat hvala babicam), si kupila karte do Tromsa ter rezervirala mini kombi, ki je bil vseh devet dni najin hotel, restavracija in prevozno sredstvo hkrati. Divje kampiranje je v skandinavskih deželah dovoljeno in je pravzaprav zelo pogost način raziskovanja v osnovi precej dragih dežel. Ki na ta način, z nekaj usklajevanja in dobre logistike, kar naenkrat postanejo dosegljive tudi popotnikom s povprečnim budgetom (več o najini logistiki pa kmalu v naslednjem članku, ki se tudi že piše).

Tisto, kar nama je bilo najbolj všeč, pa je bila popolno svoboda raziskovanja. Nobene vnaprejšnje rezervacije nočitve, nobenega hitenja od točke a do točke b, nobenega kompliciranja, spanje na divje. In ja, se pač nisva tuširala, big deal 😊 Vse kar lahko rečem je, da sva noro uživala in da je to zagotovo način potovanja, za naju seveda, ki se ga želiva v prihodnosti še večkrat poslužiti.

Vreme pa… vreme je v teh koncih vedno loterija. In ne vem komu sva lahko hvaležna, ampak počutiva se, kot bi zadela na lotu 😊 Osem od devetih dni tu sva imela sonce in niti kapljice dežja. Na poti na Norveško sva se za nekaj ur ustavila na kosilu v Gdansku, zelo nepričakovano, po sili razmer zaradi prestavitve poleta. Kratka nevihta v času kosila tam je bil edini deževen trenutek na celotnem potovanju. Kaj takšnega si niti v sanjah nisva upala želeti ali pričakovati. Seveda sva si želela narediti tudi kakšen pohod, a doma je bilo vse še precej nedorečeno in seveda odvisno od vremenskih razmer. In tako nama je uspelo narediti kar 6 čudovitih pohodov, o katerih bom tudi spisala poseben članek. Raj za ljubitelje narave, gora, norih razgledov in še bolj nore naravne kulise. Skupaj sva tako v devetih dneh prehodila okoli 120 kilometrov in naredila kar precej višincev. A hkrati imela tudi ogromno časa za počasno raziskovanje fotogeničnih ribiških vasic, mestec, zalivov, plaž in fjordov. Uživala sva v izvrstnih tradicionalnih cimetovih rolcah in se zadnji dan popolnoma nepričakovano družila z množico severnih jelenov, v njihovem naravnem okolju na otoku Kvaloya.

Noro lepo. Severna pravljica, dobesedno.

Kot sem napisala že nekaj časa nazaj: nikoli, nikoli ne nehajte sanjati. Vsi imamo težke trenutke in težka obdobja. Ni vse samo samo super deluxe, kot velikokrat prikazujejo družabna omrežja. Tudi tale naš blog govori o enem majhnem delčku našega življenja. O cca petdesetih dnevih letno. Kje je še vseh ostalih 300+ dni. Življenje se odvija in živi tudi takrat, v vseh odtenkih, ne vedno samo tistih rožnatih. Tudi pri nas.

A ne glede na to, kakšni odtenki nas določeno obdobje spremljajo. Nikoli, nikoli ne nehajte sanjati. Mogoče se sanje ne morejo uresničiti ta trenutek, a nekoč lahko se. Včasih počasi, včasih hitreje, pot vedno obstaja. In tisto, na kar usmerimo pozornost, to raste.

Najina pot na Lofote in Senjo je bila za naju sanjska. Občutka sreče, hvaležnosti, miru in povezanosti z vsem, mi nič ne more vzeti. In v tistih, včasih ne najbolj rožnatih odtenkih vsakodnevnega življenja, so takšni spomini še več vredni.