Manila

Manila je kaotično glavno mesto Filipinov. V njej lahko najdeš vse – od bogatih predelov do hude revščine. Je vroča, soparna, zadušljiva, glasna, prašna, v gibanju, nič kaj privlačna. Daleč od tega, da bi bila must see pri potovanju na Filipine, a na žalost se ji popolnoma ne moreš izogniti.

Je izhodišče za lete na sosednje otoke in domov, ter izhodišče za nočni bus, ki vozi do znamenitih višinskih riževih teras na severu Luzona.

Največji šok smo doživeli prvi večer in prvo noč, saj smo morali – pred jutranjim poletom na Palawan – prespati v njej. Zaradi sedem urne časovne razlike, nore sopare in mrzle klime – to noč nismo skoraj nič spali in smo bili po dveh skoraj neprespanih nočeh (prva na letalu, druga v Manili) naslednje jutro precej na dnu z energijo. V mislih smo imeli samo Port Barton, Port Barton, kje je Port Barton, naj že končno pridemo v Port Barton 🙂 .
No, vsaj midva s Petrom, otroka večinoma nimata problemov zaspati kjerkoli in skoraj kadarkoli.

Prvo noč v Manili smo imeli rezerviran hotel, ki ga ne bi priporočila dalje. Ko smo se odpravili iz hotela po ulici do bližnje restavracije smo takoj naleteli na prostitutke, ki so ob cesti nudile svoje usluge. Čisto nič diskretno. Prvi skupen obrok na Filipinih je tako potekal v znamenju zanimivega pogovora z otrokoma in ob izvrstni hrani iz bližnje vietnamske restavracije. Če ne drugega – že zaradi hrane moramo nekoč obiskati tudi to državo. Vsak izgovor je dober 🙂 .

Drugič smo se z Manilo srečali na božični večer, ki je bil nadvse nenavaden. V tistem dnevu smo zamenjali malo morje prevoznih sredstev. Zjutraj smo se odpravili z ladjico iz Apo islanda do sosednjega otoka Negros, tam ustavili tuk tuk, da nas je zapeljal v Damaguette v nakupovalni center, kjer smo srečali Slovenca, ki že nekaj let živi na Filipinih. Si z njim privoščili dobro kavo in zanimiv pogovor. In malo interneta, ki je po nekaj dneh preživetih skoraj brez elektrike na Apo islandu – pasal. In še en tuk tuk do letališča. Z letalom do Manile. Na taksi do zbirnega mesta za nočni bus (obvezno vzemite rumeni taksi s taksimetrom, ki so veliko cenejši od belih….) In končno z nočnim busom do Banaue-ja. Božični večer, kot ga še ni bilo 🙂 .

In zadnjič nas je Manila pričakala čez nekaj dni, ko smo se vrnili iz hribov spet v “civilizacijo”. Tokrat smo rezervirali hotel Casa Bocobo, ki ga resnično lahko priporočimo, saj se nahaja v neposredni bližini parka Rizal in stare četrti Intramurus, ki smo jo zadnji dan raziskovali.

Ko se Azije navadiš, te tudi Manila ne spravi več iz tira. No, vsaj nas ni. Zelo suvereno se nismo pustili prinesti okrog domačinu, ki nas je s tuk tukom vozil po starem delu mesta. No go 🙂 . Ne po vsem, kar smo dali skozi. In skoraj bi nam že postala všeč, ko smo se pozno zvečer vkrcali na letalo in poleteli zimi naproti.

Na koncu slik je zemljevid našega tokratnega potepanja po Filipinih.
Azija – upam, da se kmalu spet srečamo 🙂 .